Naše v Himalaji

Here comes the sun

Slovenske alpinistke Anja Petek, Patricija Verdev, Ana Baumgartner in Urša Kešar, članice ženske alpinistične odprave Lalung 2024, so v indijski Himalaji v odmaknjenih gorah nad dolino Lalung preplezale štiri prvenstvene smeri … Tak je povzetek poročila, ki smo ga dobili od Planinske zveze Slovenije (PZS). Pa si preberimo še poročilo o smeri Here comes the Sun. »Med 9. in 14. septembrom sta Petek in Verdev v alpskem slogu opravili prvi pristop na šesttisočak Lalung I (6243 m), po vzhodnem grebenu katerega sta preplezali 2000 metrov dolgo prvenstveno smer Here comes the sun (ED, M6+, AI5+), ki sta jo ocenili z ED (Extremement Difficult = ekstremno zahtevno), kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske les­tvice.« In še njuno poročilo: »Ime smeri s praktičnega vidika orisuje najino doživljanje na gori. Hvaležni sva bili, kadar je svetilo sonce, ko ga ni bilo, sva ga komaj čakali in upali, da se pojavi. Ko sva pristopili na vrh, je bila prisotna močna difuzna svetloba, zaradi česar nisva znali prepoznavati terena in nisva bili prepričani, kje točno je v tistem snegu in slabi vidljivosti vrh. A potem se je trideset metrov pred vrhom skozi difuzno svetlobo prebilo sonce in nama osvetlilo najin glavni vrh, kar je bil odraz nekega znamenja, kam morava. Imena najinih smeri imajo vedno tudi osebno oz. duhovno noto. S tega vidika ime predstavlja neko življenjsko popotovanje, lahko bi tudi rekla najino himalajsko pot. Da se tudi v življenju ob določenih prelomnicah oz. ko se končajo neke zgodbe, vedno vse stvari uredijo in je vse v redu. Samo sonce je prispodoba za neko toplino, svetlobo, ki nas vedno v hribih pomiri.« Vzponu sledi sestop. »Sledil je še dolg sestop po zahodnem grebenu do ledenika. Sestopili sta po snežnem grebenu in s petimi abzajli čez severno steno ob 18.30 prišli do ledenika in nato v osmih urah sestopili nazaj do ABC. Naslednji dan je sledil še sestop do baznega tabora in malo pred prihodom na ledenik z morene je sledilo nepopisno veselje ob nedogovorjenem srečanju z Ano, Uršo in indijsko oficirko Freni.«

Najvišje Slovenke

Poglejmo še, katere slovenske alpinistke so se že pred zgoraj imenovanimi povzpele na najvišje vrhove sveta. »Slovenske alpinistke, v redkih ženskih ali mešanih odpravah in navezah, so v najvišjih gorstvih Azije (Himalaji, Karakorumu, Pamirju) pustile pečat že v preteklosti – če omenimo le nekaj vidnejših vzponov. Prva Slovenka na sedemtisočaku je bila Barbka Lipovšek - Ščetinin, leta 1967 na Piku Lenin. Leta 1982 se je kar sedem članic prve ženske jugoslovanske alpinistične odprave pod vodstvom Mariče Frantar povzpelo na Pik Komunizma (7495 m), s čimer so dosegle jugoslovanski ženski višinski rekord. Leta 1987 je Vlasta Kunaver dosegla svetovni jadralnopadalski ženski višinski rekord v višini vzleta, ko je po preplezani prvenstveni smeri in osvojitvi vrha Trisula I (7021 m) poletela z njega. Marija Štremfelj je bila prva Slovenka na osemtisočaku (Broad Peak, 1986) in do zdaj edina Slovenka, ki se je povzpela na Everest (1990); poleg tega je stala še na dveh osemtisočakih (Čo Oju, 1995 in Daulagiri, 2004). Druga Slovenka na osemtisočaku je bila Mariča Frantar (1990 na Nanga Parbatu), ki je kot prva preplezala najvišjo Rupalsko steno na svetu, in tretja Irena Mrak (2004 na Gašerbumu II) – z Mojco Švajger sta leta 2006 osvojili predvrh Broad Peaka in postali prva slovenska ženska naveza, ki je presegla mejo 8000 metrov, leta 2011 pa sta v alpskem slogu opravili vzpon v Diamirski steni osemtisočaka Nanga Parbat. Leta 2006 so Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Sandra Voglar odpravile prvi vzpon ženske naveze na Trango Nameless Tower (6251 m) po kultni smeri Eternal flame in drugi nasploh v alpskem slogu. Poleg omenjenih je bilo v preteklih desetletjih še kar nekaj doseženih vrhov in poskusov vzponov slovenskih alpinistk v najvišjih gorstvih.« (Vir vseh navedkov: sporočilo PZS)

V fokusu

»Življenje sem posvetila pisanju romanov. Ne vem, ali so dobri, ampak tudi če so zelo dobri, ne bodo rešili sveta. Obstaja teorija, da so umetniki lahko koristni, in sicer tako, da ljudem dajejo razlog, da vztrajajo, ko se zdi, da razlogov za to zmanjkuje.« To je izjava irske pisateljice Sally Rooney (1991), avtorice uspešnic Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje, zdaj prihaja njena nova knjiga z naslovom Intermezzo. Gornji izjavi lahko samo pritrdimo. Čeprav vemo, da tam, kjer je najhuje, umetniška terapija najbrž sploh ni mogoča. Ali pač?