Okrogla miza
Še vedno se borijo za sotočje
Veliko je bilo v zadnjih letih zapisanega in povedanega o Savi, naši najdaljši reki, kot ji pogosto pravimo po šolsko. Če štejemo oba kraka, ki se zlivata v eno reko, Savo Bohinjko z izvirom v mogočnem Slapu Savica in Savo Dolinko, ki svojo pot začenja v skrivnostnih Zelencih, do Beograda, kjer se izliva v Donavo, preteče osupljivih tisoč kilometrov. In kot Sava se začenja prav pod mojim domačim pragom, na Lancovem pri Radovljici.
Morda je za nas, domačine, prav zaradi bližine nekako samoumevna. Desni breg Save radi rečemo krajem v Lipniški dolini in naprej, sprehodu od Šobca skozi Bodešče in Lancovo do starega mestnega jedra Radovljice pa pohod čez tri Save ali čez tri mostove – ne da bi kaj posebno razmišljali, kaj teče pod njimi.
Morda se zaradi te samoumevnosti tako dolgo ni nihče prav glasno pritoževal, ko so na območju prav v neposredni bližini sotočja še v nekdanji državi postavili žago in skladiščej, niti ko je kasneje od lastnikov, ki jim je bilo zemljišče vrnjeno z denacionalizacijo, prostor ob sotočju odkupil gorenjski podjetnik.
Še več, občinski svet je brez posebnih zadržkov potrdil, da se namembnost zemljišča z industrijske rabe spremeni v prostor, kjer se bo razvijal turizem. Priznajmo: na prelomu tisočletja se je večini od nas ideja, da bo na zapuščenem industrijskem območju morda zrasel »novi Šobec«, zdela korak v pravo smer.
A potem se nam je zgodil turizem tiste vrste, ki po številnih krajih že nekaj let kaže ostre zobe in pogoltna usta. Stanovanjski objekti so se spreminjali v apartmaje, parkirišča v počivališča za avtodome, ob rekah – in Sava v tem primeru izstopa po obremenjenosti – so bolj ali manj mimo vseh omejitev rasla šotorišča najrazličnejših vrst in oblik.
Sprva osuplo in potem vedno bolj nejevoljno smo opazovali, kaj se dogaja. In ko smo ugotovili, da so občine večinoma nemočne, državne institucije pa neučinkovite, nekako ni preostalo drugega, kot da borbo za zaščito dragocenosti najvišjega pomena v svoje roke vzamejo posamezniki, povezani v civilne iniciative.
Tudi v primeru sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke je tako. Lahko se strinjamo z njimi, lahko nam gredo na živce, ker so hrupni, vztrajni in včasih tiščijo z glavo skozi zid. Lahko pa upamo, da so, tudi v našem imenu, dovolj glasni, da jih vendarle slišimo. Mi, ki tu živimo in nam je premalo mar, in tisti, ki so tu zato, da kaj storijo. Predvsem pa, da se, kot je večkrat zatrdil profesor Toman, strokovnjak za vodne ekosisteme in domačin, vendarle mirno in z argumenti začnemo resno pogovarjati o tem, kako problem rešiti.