Novi slovenski rekorder

Kranj – Slovenska atletska reprezentanca je konec junija na dvodnevnem tekmovanju druge divizije ekipnega evropskega prvenstva v Mariboru osvojila drugo mesto in se uvrstila v prvo ligo. Ta bo čez dve leti v okviru evropskih iger v Turčiji. Pomembne točke k zgodovinskemu uspehu so prispevali tudi gorenjski atleti, za največje presenečenje pa je poskrbel Rok Ferlan iz Hotemaž, ki je v teku na 400 metrov osvojil drugo mesto z novim državnim rekordom. S časom 44,70 je izboljšal čas pravkar upokojenega Luke Janežiča, ki je 44,84 tekel pred skoraj osmimi leti v Monaku. Pred Ferlanom je bil tokrat le svetovni dvoranski in evropski prvak Alexander Doom iz Belgije. S članom AK Triglav Kranj, ki bo 26. julija dopolnil 28 let, smo se pogovarjali teden dni po najboljšem teku v njegovi karieri.

Kako že nekoliko z razdalje gledate na ta izjemni tek?

Še vedno mi ni povsem jasno, od kod sem potegnil ta čas. Letos sploh še nisem pokazal, da sem v taki formi, da bi lahko tekel državni rekord. Upal sem sicer na osebni rekord, ampak sem presenetil samega sebe – in vse druge. Osebni rekord sem izboljšal za 82 stotink. Prejšnji je bil 45,52, zdaj je 44,70.

Konkurenca je bila izjemno močna, tekli ste tudi proti svetovnemu in evropskemu prvaku.

Alexander Doom je tudi drugi najhitrejši Evropejec vseh časov. Konkurenca je bila izredno močna. Že pred tekom smo vedeli, da imam močne nasprotnike in da bo treba teči zelo blizu osebnega rekorda, če želim med najboljših pet. Nad drugim mestom sem zelo navdušen, malo mi je zmanjkalo do zmage, morda pride naslednjič.

Kje je bila po vašem mnenju ključna razlika v primerjavi z vašimi prejšnjimi teki?

Zdi se mi, da je bil že sam start in prvih 200 metrov precej hitrejših kot običajno. Potem pa še od 200 do 300 metrov – tam sem res veliko pridobil. Na koncu sem se boril, skoraj mi je uspelo zdržati do cilja, ne da bi me pobralo. Zadnjih nekaj metrov me je nato malo zmanjkalo. Ključna razlika je bila skoraj skozi celoten tek, največja pa od 100 do 300 metrov.

Ste že med tekom imeli občutek, da bo šlo za rekord?

Ne, sploh ne, čeprav sem vedel, da gre hitro. Ko sem v zadnjo ravnino prišel prvi, je bilo jasno, da bo to odličen rezultat, ampak vseeno si nisem mislil, da bo rekord.

Rekord ste odvzeli Luki Janežiču, ki se je pravkar športno upokojil. Kako gledate na njegov čas in njegovo slovo?

Ko sem začel trenirati atletiko, sem mi zdi, da je bil Luka že čisto v vrhu slovenske atletike, potem pa tudi svetovne. Vedno mi je bil vzor. Nekajkrat sva celo trenirala skupaj. Čeprav je le malo starejši od mene, se je videlo, da je bil že veliko dlje v atletiki. Sam sem namreč prej treniral nogomet. Vesel sem, da mi je državni rekord uspel ravno zdaj, ko je on sklenil kariero. Simboličen trenutek. Upam, da bom lahko še izboljšal ta rekord – ter da ga bo potem nekoč nekdo vzel tudi meni.

Luka so pestile poškodbe. Ste vi za zdaj brez večjih težav?

Vesel sem, da ni bilo nič resnejšega. Seveda so kakšne manjše zadeve, ampak nič takega, da bi moral izpustiti večji del sezone. Zaradi tega se je lahko nalagal dober trening. Nikoli mi ni bilo treba izpustiti več treninga in na novo začeti. To je po mojem mnenju eden ključnih razlogov, zakaj mi je uspelo postaviti ta državni rekord.

Z rekordom ste pomembno prispevali k ekipnemu uspehu reprezentance. Slovenija se je uvrstila v prvo ligo.

Zelo sem vesel, da nam je to uspelo. Pred tekmovanjem sem bil rahlo skeptičen, ker nam je manjkalo nekaj zelo pomembnih članov. A ekipa je bila izjemna – vsi smo dali maksimum, svoje je dodal še domači teren. Postavljenih je bilo veliko osebnih rekordov, nekaj tudi državnih. Ponosen sem, da smo kot ekipa dosegli ta cilj, ki se nam je pred dvema letoma na Poljskem za las izmuznil.

Bo zdaj čas za dopust?

Za zdaj še ne. V načrtu imam še nekaj tekem. Morda bo po državnem prvenstvu čas za kratek odmor, potem pa septembra že prihaja svetovno prvenstvo.

Do olimpijskih iger v Los Angelesu so še tri leta. Se vidite tam?

Da, seveda. Lani sem za las ostal brez njih. Odkar sem v atletiki, je moj cilj tekmovati na olimpijskih igrah. Upam, da mi uspe. Za zdaj mi gre dobro, še vedno napredujem. In čeprav sem za atletiko morda že »malo starejši«, rezerve še imam. Poskusil bom še izboljšati osebni in državni rekord.

V atletiko ste prišli kasneje kot večina.

Najprej sem treniral bolj za hobi, brez resnega treninga. Pri 17, 18 letih pa sem začel trenirati resno pri Matjažu Polaku. Med sezono, če ni tekem, imam trening šestkrat na teden, ko pa ni sezone, pa tudi do desetkrat.

In zdaj je to vaša edina usmeritev?

Trenutno se ukvarjam samo z atletiko. To je zdaj moj poklic, sem profesionalec, poskušam biti. Včasih sem se že spraševal, ali je bila to pravilna odločitev, sedaj pa se mi zdi, da se to obrestuje. Vesel sem, da sem se odločil tako.