O lastni identiteti in poteh domov

Ob razstavi likovnih del avstrijskega slikarja slovenskega rodu Valentina Omana z naslovom Tišina, ki pušča sledi, ki je posvečena umetnikovi devetdesetletnici in je skupaj s knjigo, ki je ob tem izšla, hkrati zahvala mesta Kranj za njegovo donacijo umetniških del, so v Galeriji Prešernovih nagrajencev pripravili še dva pogovorno-pesniška večera s slikarjevima rojakinjama. Pred dnevi je poln atrij galerije prisluhnil pesnici in pisateljici Maji Haderlap, čez deset dni, 5. avgusta, pa bo sledil še večer s pesnico Cvetko Lipuš. Obe sta s pesmimi sodelovali tudi v pravkar omenjeni knjigi.

Državne in miselne meje

V Železni Kapli v Avstriji rojena Maja Haderlap, avstrijskokoroška slovenska pesnica in pisateljica, dramaturginja, urednica in univerzitetna profesorica, je prejemnica številnih mednarodnih literarnih in drugih nagrad na področju kulture. Nase je tudi v širši slovenski javnosti opozorila s svojim romanesknim prvencem Angel pozabe, pred desetimi leti je izšla njena pesniška zbirka Dolgo prehajanje, njen aktualni roman pa ima naslov Ženske v temi (tako kot prvega ga je v slovenščino prevedel Štefan Vevar).

»Pisateljica, ki to piše, ni zaprta v malo vasico na Koroškem, ampak je iz istega sveta, v katerem živimo vsi,« je ob njenem najnovejšem romanu pogovor začel Ervin Hladnik Milharčič. »Kdo ste, od kod prihajate? Ste Dunajčanka, torej roman pišete v enem od velikih urbanih središč sveta. Kaj pa vas pritegne, da literaturo pišete s spominom na svojo vas na Koroškem?« Pisateljica je odgovorila, da največ živi v Celovcu, a se veliko vrača na Dunaj. »Na Dunaju sem preživela velik del svojega življenja in je zame zelo pomembno mesto. V Celovcu se sprehajam bolj miselno, malo grem čez mejo, malo se vračam v rodno vas in si skušam organizirati življenje v smeri, da sem veliko na poti in se na neki način izogibam mestu, v katerem živim.«

Kot je povedala, so njena razmišljanja o svetu precej zaznamovale meje, s katerimi je živela od svojega otroštva. A to niso bile le državne meje na Karavankah, veliko več meja je doživela med ljudmi na vasi, med znanci, slovensko-nemško govorečimi Korošci. »Vedno je bilo: 'Zakaj si naredila to in ne tako ..., kaj ne veš, kam spadaš?' Meje pri ljudeh, tudi mojih prednikih, so izvirale iz travm druge, še preje pa prve svetovne vojne. Pomembna meja, ki je razmejila mene osebno, pa je bila ta, da sem odraščala na zelo majhni koroški kmetiji in nihče ni mogel verjeti, da sem šla v mesto v šole. Prevladuje mišljenje, da tisti, ki gre nekam drugam, ogroža skupnost in ljudi, ki ostajajo na mestu, tam, od koder so.«

Pot hčere k materi

Pisateljica je v nadaljevanju spregovorila o svojem najnovejšem romanu Ženske v temi, v katerem sta glavni junakinji hči Mira in mati Ana. Prva živi na Dunaju in se vrača na južno Koroško, kjer živi mati. Avtorica skozi zgodbo obravnava večplastnost identitete slovenske manjšine v Avstriji. Se je hči asimilirala, ker se odjavi od pouka slovenščine, čeprav se hkrati z mamo pogovarja v slovenskem narečju? »Identiteta nikoli ni črno-bela, ima več plasti, začne se z rojstvom in konča s smrtjo,« Maja Haderlap je pojasnila romaneskni boj sodobne hčere z materjo, ki je tradicionalna in dogmatična. »Skušala sem vstopiti v telo te ženske, se ji približati ... A je bilo zelo težko pisati o takem tipu ženske, ki nima jezika zase. Ko govori o sebi, so to fraze, ki jih na primer sliši v cerkvi. Ravna se namreč po tistem, kar sliši v cerkvi. V romanu je za mater osebni poraz, da je hči opustila slovenski jezik in jezik molitve.«

Pisateljica v romanu najde pot k tej materi, in ko se ji ta odpre, spozna njene poglede na svet, v njej pa vidi žensko, ki ima humor, fantazijo, ljubezen ... »Je pa res, da si ženski v knjigi nikoli ne bosta preveč blizu. Ampak tudi če se ne razumeta v vsem, se vendarle pogovarjata. Treba je vztrajati tudi takrat, ko je najtežje. Vidimo, kaj se dogaja v današnjem svetu. Ko ni več potrpljenja, se začenjajo katastrofe.«

Maja Haderlap je v nadaljevanju prebrala nekaj odlomkov iz knjige ter nato še nekaj pesmi iz zbirke Dolgo prehajanje, za zaključek pa je še prvič javno predstavila štiri pesmi, ki jih je posvetila letošnjemu jubilantu Valentinu Omanu.