Od Upanja do Slovenoljuba

Letos preminuli papež Frančišek je v svojem pontifikatu zaznamoval katoliško cerkev, še bolj pa svet, v katerem živimo. Njegovi nastopi med ljudmi in v medijih so bili običajno zelo neposredni, njegovi razmisleki o sodobni družbi bodo zagotovo še dolgo aktualni.

Jorge Mario Bergoglio ni bil le voditelj Katoliške cerkve, bil je tudi prvi papež v zgodovini, ki se je odločil svojo življenjsko zgodbo povedati sam. Njegova avtobiografija Upanje, ki je nastajala šest let, je iskrena in globoko človeška pripoved, ki presega okvire cerkvenega, verskega ali institucionalnega. Gre za knjigo, ki govori predvsem človeku, vsakemu izmed nas. Gre tudi za duhovni testament, ki ga je papež še pred smrtjo podaril celotnemu človeštvu.

Frančišek v knjigi izpiše svojo osebno zgodbo, se osredotoči na nekatere ključne trenutke svojega pontifikata, hkrati pa odkrito, neustrašno ter preroško piše o nekaterih najpomembnejših in najbolj spornih vprašanjih našega časa: vojni in miru (vključno s konflikti v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu), migracijah, okoljski krizi, socialni politiki, položaju žensk, spolnosti, tehnološkem razvoju ter prihodnosti Cerkve in religije na splošno.

V knjigi, ki je izšla v začetku letošnjega leta, so zbrane tudi njegove zadnje misli in besede, doslej pa jo prebirajo že v več kot osemdesetih državah. V slovenščino jo je prevedel Janko Petrovec, dolgoletni dopisnik RTV iz Italije.

Tako nas vidi Američan

Kamniški Američan dr. Noah Charney je eden najbolj navdušenih ljudi, ki so si življenje ustvarili v Sloveniji. Rojen je bil v New Havenu v Connecticutu, po bivanju v številnih evropskih mestih pa se je z družino ustalil v Kamniku. Charney je pisatelj uspešnic, profesor umetnostne zgodovine in kolumnist, ki je doktoriral na temo arhitekture Jožeta Plečnika. Je avtor svetovne uspešnice, romana Tat umetnin (2007), veliko zanimanja tako med tujci kot slovenskimi bralci je požel že s Slovenologijo (2017), v kateri je odkrival našo kulturo in navade.

Zdaj je pripravil novo knjižno poslastico. V Slovenoljubu nam iskrivo in iskreno v svojem duhovitem slogu predstavlja kulturno tradicijo »najboljše dežele na svetu«. Številne slovenske šege in navade je osebno izkusil in se v svojo posvojeno domovino še bolj zatreskal.

In kako v svoji novi knjigi o nas razmišlja avtor? »Se počutite slabo? Ste negotovi glede svoje države? Namesto zdravil nekateri zdravniki predpisujejo Slovenoljub, nadaljevanje knjige Slovenology, ki je ljubezensko pismo Američana njegovi novi domovini: Sloveniji. Ta knjiga je potovanje po državi, ki spremlja slovensko kulturo, nenavadne značaje in tradicije. Kultura še nikoli ni bila tako zabavna. Zaljubite se v svojo državo s pomočjo njenega najbolj navdušenega prebivalca.« Precej zabavno branje o nas samih. Prav zato morda tudi poučno.

O kulturni zgodovini zadnjih desetletij

Literarni kritik, gledališki in filmski dramaturg ter knjižni urednik Aleksander Zorn pa se predstavlja z intelektualno avtobiografijo Neumno kakor kakšno dejstvo, v kateri se sprehodi od svojih otroških let, ki jih zaznamuje prebivanje na ljubljanski Langusovi ulici, do svojega dolgoletnega in plodovitega delovanja na kulturnem polju, ki se je spopadalo z mnogimi spremembami in družbenimi pretresi, nekatere pa je tudi samo spodbudilo. Zorn je sprva deloval kot urednik glasila Mlada pota, študentskega časopisa Tribuna in Radia Študent ter bil prvi predsednik Škuca. Sedemnajst let je bil urednik pri Mladinski knjigi.

Knjiga se najbolj osredotoča na njegovo delovanje v kulturi, kjer je opravljal različne poklice, od časopisnega urednika in dramaturga do literarnega kritika in knjižnega urednika. Skozi spomine na posamezne dogodke s svojih gibkim, lucidnim in pogosto hudomušnim slogom, v katerem rad nagovarja bralca, tako spretno zariše portret nekega časa, ki je bil poln ustvarjalnega zanosa. Doživeto popisovanje raznih prigod, odločitev, dvomov in zagat pa prinaša vpogled v človeka, ki je s svojo prodorno mislijo močno zaznamoval naš kulturni prostor.