Od veselja do žalosti

Poletne olimpijske igre v Parizu so zaključene. Veliko je junakov, še več je razočaranih. Podeljenih je bilo 329 kompletov medalj. Slovenija je osvojila dve zlati in srebrno. Upoštevajoč samo zlate medalje smo po številu prebivalcev četrti. Nova potrditev, da smo športni narod.

Žal je tako, da na velikem tekmovanju štejejo le odličja. Tisti, ki jih osvojijo, dobijo posebno mesto – v srcih navijačev in tudi finančno. Od države do države so pri tem razlike. Po koncu iger sledijo slavja v domovini. Za slovenske športnike, ki so nastopili v Parizu, so v ponedeljek pripravili sprejem v Ljubljani. Pozdravila jih je množica navijačev. Prav je, da je sprejem za vse. Vsak, ki se mu uspe uvrstiti na olimpijske igre, je vložil veliko truda, garal na treningih vrsto let, se odpovedoval marsičemu … Vse za uspeh. Za nekatere je to že sam nastop na olimpijskih igrah, za druge medalja. Redki so, ki jim jo je dano osvojiti v konkurenci vseh, ki so se že v otroštvu podali na športno pot.

Znova se je pokazala krutost športa. Biti tretji ali četrti je eno samo mesto razlike, včasih stotinke sekunde, centimetri, gol, koš …, ki pa prinese precej drugačen položaj. Videli smo žalost slovenskih rokometašev, ki so bili tako blizu medalji, na koncu pa na četrtem mestu ostali brez nje. Besede kapetana, Škofjeločana Jureta Dolenca, na sprejemu v Ljubljani, so dovolj zgovorne: »To je bil eden najtežjih dni v življenju. Ni­smo bili daleč od sanj.« Četrto mesto na svetu je izjemen dosežek, ki pa lahko prinese tudi tolikšno razočaranje.

Četrti je bil v Parizu tudi naš odlični atlet Kristjan Čeh. V domovino se je vrnil v dneh, ko so še potekale igre. Če bi bil na prvih treh mestih, bi ga, kot je nekako že tradicija ob športnih uspehih, na letališču pričakali številni navijači. Povsem naključno sem bila takrat tam. S kovčkom se je prosto gibal po parkirišču, ob njem pa njegovi najzvestejši podporniki, tisti, ki ga iz Štajerske na Gorenjsko pridejo pričakat ne glede na to, kako visoko seže. In to so tisti, ki pravzaprav štejejo največ, so za športnika najpomembnejši. Dokaz za to so tudi besede drugič zapored zlate plezalke, Korošice Janje Garnbret, ki jih je za Radio Slovenija izrekla na torkovem sprejemu v domačem kraju: »Najlepše je biti doma. Tu so ljudje, ki so me že od začetka ves čas podpirali.«

Tudi v športu ni nič drugače kot v življenju nasploh. So vzponi in padci, večji in manjši, in po vsakem se je treba pobrati. Če imaš ob tem podporo, razumevanje, je vse lažje. Imejmo to v mislih tudi kot navijači naših športnikov, ki so nam prinesli že toliko veselja in nas kot narod tudi povezovali.