Odmevni Fukuyama

Zgodovina se ni končala

Sloviti Francis Fukuyama (roj. 1952) je ameriški politolog, politični ekonomist publicist. Njegovi japonski predniki so se priselili v ZDA že leta 1905. Zaslovel je v začetku devetdesetih s tezo o koncu zgodovine, ki jo je leta 1989 predstavil v članku, leta 1992 pa še v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek (The End of History and the Last Man). »Po njegovem takratnem prepričanju je prevlada liberalno-demokratičnega kapitalizma po koncu hladne vojne predstavljala tudi zadnjo ideološko stopnjo razvoja v socialno kulturnem vidiku in s tem konec zgodovine človeštva. V svoji najnovejši knjigi, ki je v izvirniku pod naslovom Liberalism and Its Discontents (Liberalizem in njegove tegobe) izšla leta 2022, se ukvarja s ključnimi idejami v samem temelju sodobnega liberalizma in slabosti, ki pestijo liberalno teorijo. Liberalizem v pomenu, kot ga uporablja v pričujoči knjigi, se nanaša na 'vladavino prava, sistem formalnih pravil, ki moč izvršne oblasti omejujejo, tudi če je bila ta izvršna oblast demokratično legitimirana na volitvah'. Liberalizem tako poudarja pravice posameznikov, da si prizadevajo za lastno obliko sreče brez poseganja oblasti. Toda kot izpostavlja Fukuyama, je klasični liberalizem v krizi. Zagovarja tezo, da vir nezadovoljstva z liberalizmom, tako populistov na desni in progresivcev na levi, ni temeljna slabost liberalne doktrine same. Skozi knjigo kaže, kako sta tako desnica kot levica načela liberalizma v zadnjih desetletjih potisnili v nove skrajnosti. Neoliberalci so ustvarili kult ekonomske svobode, progresivci pa so se osredotočili na identiteto namesto na človeško univerzalnost kot osrednjo vlogo v svoji politični viziji. Rezultat tega sta razpadanje civilne družbe in vse večja ogroženost demokracije.«

Vpliv novih tehnologij

Kako pa Fukuyama razlaga epohalne tehnološke spremembe, ki sooblikujejo današnjo realnost. »Najprej moramo priznati, da so splet in družbena omrežja resnično ustvarili velik problem z vidika, da lahko ljudje živijo v povsem ločenih realnostih in verjamejo zelo različnim dejstvom o tem, kakšen je svet. Nekoč je veljalo, da obstajajo določeni splošno sprejeti viri informacij, kot so na primer vladne statistične agencije ali določeni medijski viri. Splet pa je vse tako rekoč izravnal. Trdiš lahko, kar hočeš, in tako rekoč nima nihče več verodostojnosti kot kdo drug. In res nimamo dobrega načina za nadzor nad tem, ker tudi ne želimo, da bi bila oblast tista, ki pove, kaj je res in kaj ne. Prav tako nočemo, da so te velike tehnološke korporacije odgovorne za to. Na Univerzi Stanford smo se s skupino sodelavcev ukvarjali z vprašanjem, kako ravnati s tehnološkimi velikani. Naša ideja je bila, da se, namesto da se njim dopusti, da odločajo, kaj je res in kaj ne, poišče rešitev v obliki vmesne programske opreme. Ti velikani bi torej morali najeti neodvisne zunanje organizacije, da filtrirajo vsebine, ki jih vidite. Vi sami bi morali imeti možnost odločanja glede filtriranja informacij. Težava je tudi v tem, da je splet seveda organiziran na način, da lahko velike platforme le še povečujejo svoje dobičke. In to vključuje 'hranjenje' ljudi s stvarmi, ki so čim bolj senzacionalistične. Niti najmanj ni pomembno, ali so resnične ali ne. Če tudi sami uporabljate družbena omrežja, vam je zagotovo znana situacija, da ima v primeru premišljene objave o resni temi ta običajno zelo malo odmeva, saj le malokdo upošteva take objave. Toda v trenutku, ko začnete nekoga napadati ali objavljati škandalozne zadeve, lahko kar naenkrat pritegnete veliko pozornosti oziroma jo usmerite nase. In mislim, da smo ustvarili ta svet. Ta svet vplivnežev, ki se dejansko preživljajo na ta način. Včasih služijo tudi velike količine denarja s promocijo stvari, ki so neresnične. A žal ne morem reči, da bi obstajala neka zares dobra rešitev, kako se spopasti s to težavo.«

Nadaljevanje zgodovine

Kaj pa mislec, ki je zgodovino razglasil za končano, napoveduje v njenem nadaljevanju. »Nočem podajati nobenih napovedi glede tega. Kar se trenutno dogaja, je nedvomna revolucija umetne inteligence. In zelo, zelo težko je razumeti, kako bo to spremenilo stvari. Na eni strani smo priča temu, da lahko umetna inteligenca v mnogih primerih izboljša življenje. Na primer, če ste soočeni z veliko množico informacij in želite ločiti veliko bolj verodostojne od manj verodostojnih, lahko za vas to opravi UI. Po drugi strani pa se umetna inteligenca lahko uporablja za ustvarjanje škodljivih informacij.« (Vir: intervju Pine Gabrijan s Fukuyamo na MMC RTV SLO) Zgodovina se torej nadaljuje.