Oh, ta veseli december

Zdaj smo pa čisto zares zakorakali v december, čeprav se zdi, da smo tam že vse od prvega novembra. Zadnji mesec v letu je postal tako natrpan, da marsikomu namesto občutkov sreče in pričakovanj prinaša občutke tesnobe. Bomo zmogli iti na vse dogodke? Bomo zmogli kupiti vsa darila? Ujeti vse popuste? Pa ustvariti adventni venček, z otroki speči miklavževe piškote, iti na drsališče, s prijatelji spiti kuhano vino ob Ljubljanici, pospraviti stanovanje, skuhati popolno božično večerjo? Vse mora biti idilično, kot je v tistih čustveno nabitih oglasih, s katerimi nam polnijo glave. In ko je na zunaj vse lepo in prav, ko so vse stvari obkljukane, velikokrat znotraj ostane en kup izčrpanosti in praznine.

Psihoterapevt Jaka Henigman je zapisal, da je decembra razkorak med zunanjim dogajanjem, ko se je treba zabavati, družiti in veseliti, in tistim, kar kdo čuti v sebi, največji. Ta čas, ko tako ihtavo lovimo tiste občutke sreče (ki je vedno korak ali dva stran, tako neulovljiva, pa čeprav je njenih prodajalcev vsaj toliko kot gob po dežju), namesto njih veliko ljudem postreže z osamljenostjo, občutki žalosti. Kajti mesec tišine, počitka in umika vase smo obložili s takšnimi pričakovanji, da jim malokdo zmore slediti.

December je bil nekdaj najbolj miren mesec v letu. Veljalo je, da sv. Katarina (25. novembra) zapre vsa vrata od dela. Narava je počivala, z njo tudi človek. Dela je bilo manj kot sicer, dolge zimske večere so družine preživljale ob peči, branju, šivanju nogavic, pripovedovanju, družabnih igrah, prepevanju, molitvi. Danes je to le še prizor z idilične voščilnice, ki jo moramo poslati, da bo še ena stvar na decembrskem seznamu obkljukana.

In potem pride januar – eden izmed njegovih ponedeljkov je označen za najbolj depresiven dan v letu, tako imenovani otožni ponedeljek. Lučke nam gredo na živce, denarnice so prazne, novoletne obljube povečini že prelomljene in prav nič ni prav.

Včasih se v vsej tej noriji vprašam, kdo nam narekuje, da potrebujemo vse to, kar se decembra od nas pričakuje.

Letos sem adventni venček (in tudi piškote) kupila, decembrska druženja razpršila v januar in februar, lučke na mestnem trgu zamenjala za soj sveče ob domačem čaju. Svet se verjetno ne bo podrl, če bom preživela kakšen večer na kavču pod toplo odejo namesto na prazničnem koncertu. In tudi ne, če bo novoletna večerja poenostavljena in če bom kdaj kakšnemu povabilu rekla – ne. Letos si želim samo miru. Ne umetno ustvarjenih občutkov sreče, pač pa samo resnične občutke, kakršnikoli že bodo. Sliši se preprosto, pa imam občutek, da ne bo šlo tako zlahka.