Ošpice v Afriki in drugod

Ošpice so neverjetno razširjene po vsej Afriki, od Angole do Zimbabveja, pa tudi na Srednjem vzhodu, od Armenije do Jemna, ter Azije, od Afganistana do Tadžikistana ter indonezijske Oceanije. Pred to boleznijo ni popolnoma varna tudi Evropa, saj so v sami regiji lani poročali o tridesetkrat več primerih kot predlani. Pet malih pacientov je tudi umrlo. V Evropi je bilo l. 2023 okuženih 42.000 ljudi, leto dni poprej pa le 941. V naši sosedi Avstriji so po NIJZ odkrili 167 primerov ošpic (29. 2. 2024) – v dveh mesecih letošnjega leta jih je bilo toliko kot lani vse leto.

Potek bolezni

Poglejmo si še malo, kakšen je potek te otroške nalezljive bolezni, kakor ga lahko preberemo v klasični knjigi Infekcijske bolezni (Ljubljana) 1957 profesorja Milka Bedjaniča. Ošpice so šele sredi 18. stoletja začeli razlikovati od drugih akutnih bolezni z izpuščajem. Trajalo pa je kar dolgo, da je bil odkrit ustrezen virus kot njihov povzročitelj. Ta sodi v skupino paramiksovirusov in vdira v telo skozi nos in usta. Laboratorijsko ga spoznamo s preiskavo nosne sluznice, z osamitvijo virusa ali s serološkimi preiskavami.

Bolezen se prenaša s kapljično infekcijo iz nosu ali žrela še pred izbruhom izpuščaja. Ošpice potekajo precej redno v štirih fazah: inkubacija, prodromi, izpuščaj in prebolevanje. Prva doba traja zelo stalno deset dni – to je doba od okuženja do prvih »prehladnih« znakov s temperaturo, vnetimi očmi, ki so zelo občutljive na svetlobo (fotofobija). Pojavi se močan nahod hkrati s suhim kašljem. Drugi ali tretji dan bolezni se pojavi v ustih bolnika izpuščaj (enantem), bele lise blizu kočnikov kot t. im. Koplikove pege, značilne za to bolezen. Temperatura sprva hitro upade – traja le do tri dni – nato pa spet naraste do 39 in več stopinj. Temu gibanju temperature rečejo »oblika kamele«. Pojavi se droben pegast izpuščaj, najprej za ušesi, potem pa, zlivajoč se, po vsem telesu. Tako doseže bolezen svoj vrhunec. Mali bolnik močno kašlja, počuti se zelo bolan in oslabel. V naslednjih nekaj dneh temperatura spet upade, obenem pa se izboljša tudi splošno počutje, koža se začne mekinasto luščiti.

Komplikacije

Vedno pa ne poteka vse »po knjigi«. Temperatura ni vedno visoka, lahko je celo ni (mitigirane ošpice). Pri komplikacijah ob ošpicah najdejo zdravniki še posebej znake obolenj dihal: laringitis, bronhitis, bronhopneumonijo, ki so lahko kljub današnji antibiotični terapiji nevarni, še posebej za dojenčke. Pogosta komplikacija je vnetje srednjega ušesa, ki ga navadno povzroča hemolitični streptokok, občutljiv na penicilin še od njegovega odkritja (A. Fleming 1881–1959). Pozna komplikacija ošpic je sicer redek, a izjemno nevaren encefalitis (vnetje možganov), ki ima lahko trajne posledice z ohromitvijo mišic in drugimi težavami, ki lahko vodijo celo v hudo duševno zaostalost. Avtor tega prispevka sem srečal tudi tak primer. Zdravljenje pri ošpicah je na splošno simptomatsko, saj jih povzroča virus, na katerega antibiotiki ne delujejo.

Samo obolenje z ošpicami zapušča trajno imunost proti tej bolezni. Govori se, da so nekdaj dali vse otroke v posteljo k bolniku z ošpicami in jih tako prekužili namesto cepljenja. Prvo cepivo z oslabljenim živim virusom je leta 1963 razvil Nobelov nagrajenec John Franklin Enders, cepljenje pa se je začelo leta 1963. Sam se še spomnim, kako smo pred tem splošni zdravniki v Tržiču ob zimskih epidemijah ošpic tam vse noči obiskovali male bolnike z visoko temperaturo. Pri nas, v Sloveniji, smo sicer uvedli obvezno cepljenje leta 1968. In takrat so epidemije postopoma prenehale. Sprva smo cepili dojenčke samo pri enem letu starosti, skupaj s cepivom proti rdečkam in mumpsu, po letu 1974 pa še z drugo dozo pred vstopom v šolo. O podrobnostih glej knjigo Otroške bolezni založbe Narava (Kranj 2016). Pri nas so se v zadnjih desetletjih pojavili le posamezni »uvoženi primeri« (24. 5. 2024 jih je bilo enajst), ki se pa zaradi relativno dobre precepljenosti (ki je nekako na meji) niso nikoli razširili.