Ostanimo raje na Zemlji

Merkur, Venera in Mars

Luno smo že osvojili. V zadnjem času pa je najbolj aktualen Mars. Zanj se ogreva zlasti razvpiti in inovativni podjetnik in zdaj tudi Trumpov minister Elon Musk. Osnovna ugotovitev je, da človek na drugih planetih brez zaščitne opreme sploh ne bi preživel. Poglejmo, kako je s tem, najprej na treh planetih, ki so Zemlji najbližji: Merkur, Venera in Mars. »Merkur je eden od štirih zemeljskih planetov in najmanjši ter Soncu najbližji planet v Osončju. Žal ne nudi dobrih pogojev za življenje, saj se temperature gibljejo med –80 in 430 stopinjami Celzija. Zaradi edinstvene resonance 3:2 vrtenja planeta okrog osi tu vlada velika raznolikost površinske temperature. Človek brez zaščite na tem planetu, ki Sonce obkroži v 88 dneh, ne bi preživel več kot 90 sekund.« Kaj pa Venera? »Če bi imel človek možnost stopiti na drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu po Zemljini Luni, bi imel na razpolago točno eno sekundo, da si jo pogleda. Od vseh zemeljskih planetov ima najgostejšo atmosfero, ki je pretežno sestavljena iz ogljikovega dioksida (98 odstotkov), zračni pritisk na površini pa je 90-krat večji kot na Zemlji. Pokrit je z neprozorno plastjo bleščečih oblakov, nad plastjo ogljikovega dioksida pa so debeli oblaki, ki so sestavljeni iz žveplovega dioksida in žveplove kisline. Je zelo vroč planet, saj povprečna temperatura znaša 426 stopinj Celzija, živo srebro pa se povzpne tudi do 500 stopinj Celzija.« In zdaj tako zaželeni Mars. »Rdeči planet – značilna rdeča barva je posledica prisotnosti železovega oksida na površju –, kamor merita Donald Trump in Elon Musk, je prvi kandidat za kolonizacijo, čeprav bi brez zaščite človek na njem preživel vsega 80 sekund. Marsova atmosfera je namreč sestavljena iz 95 odstotkov ogljikovega dioksida, tri odstotke prispeva dušik in 1,6 argon. V nasprotju z Venero je na Marsu izjemno hladno, saj povprečna temperatura znaša –63 stopinj Celzija, ne segreje pa se več kot do pomladnih 20 stopinj Celzija.«

Jupiter, Saturn, Uran in Neptun

Zdaj pa na Jupiter. »Največji planet znotraj našega Osončja je prav tako sovražno okolje za človeka, saj bi na njem preživeli vsega eno sekundo. Ker se oblaki na različnih širinah vrtijo v nasprotni smeri, to povzroča nevihte in turbulence, vetrovi pa velikokrat dosegajo hitrosti do 600 km/h, proti katerim je orkan Dorian samo vetrič. Atmosfero sestavlja 86 odstotkov vodika in 14 odstotkov helija, poleg tega so tu tudi amonijevi oblaki, zato si je težko predstavljati, da bi človek lahko kdaj preživel v tem toksičnem koktajlu.« Velikanski je tudi Saturn. »Plinasti velikan je po Jupitru drugi največji planet v Osončju in je še manj gostoljuben od Jupitra, saj bi človek na njem preživel celo manj kot sekundo. Poleg plinastih oblakov življenje onemogočajo močni vetrovi, ki dosegajo nepredstavljive hitrosti – do 1800 km/h – tukajšnji tornadi pa bi človeka v delčku sekunde spremenili v kozmični prah. Atmosfero planeta z značilnimi obročki zaznamujeta vodik (75 odstotkov) in helij (25 odstotkov).« Predzadnji je hladni Uran. »Sedmi planet od Sonca se ponaša z najhladnejšo atmosfero v Osončju, temperature pa se spustijo tudi 224 stopinj pod ledišče. Težko je oceniti, koliko časa bi človek preživel na površju, saj bi zelo težko pristali na njem. Pretežno je sestavljen iz plinov in ledu in praktično nima trdnega površja. Uranovo ozračje vsebuje okoli 85 odstotkov vodika, 15 odstotkov helija, dva odstotka metana in sledove acetilena.« In naposled še zadnji: Neptun. »Tako kot marsikateri drugi planet v našem Osončju tudi Neptun ni kaj prida gostitelj, saj močni vetrovi v trenutku uničijo vse, kar jim pride na pot. Njegovo ozračje ima sploh najhitrejše vetrove v Osončju. Včasih ti potujejo celo hitreje od zvoka, s hitrostjo vse tja do 2000 km/h. Čeprav je najmanjši plinasti velikan, ima večjo maso kot Uran. Ker je precej oddaljen od Sonca, je deležen zelo malo toplote. Temperatura najvišjih plasti ozračja zato tu ne presega –218 stopinj Celzija.«

Zemlja, naša mati

Kaj porečemo? Iz gornjih opisov vidimo, da je nekaj možnosti za daljše človekovo bivanje na drugih nebesnih telesih samo na Luni in na Marsu. Pa še na teh dveh samo s primerno opremo. Smiselno je na Mars poslati izvidnike in poskusne kolonizatorje, velika večina vseh nas pa višje od zemeljskih tal in spodnjega ozračja itak ne more. Zato se raje potrudimo, da z Zemljo in drugimi bitji na njej ravnamo lepše kot doslej.