Pa še o betonu

Izumil ga je Joseph Aspdin

Rojstni kraj novodobnega cementa je angleški Leeds. »V tem kraju je bil namreč leta 1778 rojen Joseph Aspdin, izučeni zidar in gipsar ter tudi izumitelj in poslovnež. Nekega dne je v kuhinji eksperimentiral z glino in apnencem ter ugotovil, da če sestavini segreje do zelo visoke temperature, zmes ohladi, zdrobi in zmeša z vodo, dobi izredno močen cement. Poimenoval ga je portlandski cement, kar je izpeljal iz poimenovanja portlandski kamen za apnenec, ki so ga pridobivali na otoku Portland v Dorsetu na jugu Anglije. Mimogrede, portlandski kamen v Leedsu najdemo na stavbi univerze in sedežu mestne uprave mesta Leeds (Civic Town Hall). Aspdin je cement patentiral in patent je bil potrjen 21. oktobra pred 200 leti.« Oktobra 2024 je torej minilo 200 let od izuma portlandskega cementa, gradbenega materiala, ki je omogočil sodobno gradnjo objektov, nizkih in visokih. Zakaj je bil torej izum portlandskega cementa tako pomemben za razvoj gradbeništva? Kaj je omogočil? Odgovarjata dr. Sabina Dolenec in mag. Ana Brunčič, raziskovalki Laboratorija za cemente, malte in keramiko, ki deluje v Zavodu za gradbeništvo Slovenije. »Letos mineva 200 let od patenta portlandskega cementa – gradbenega materiala, ki je bistveno spremenil način gradnje in ima ključno vlogo v sodobnem življenju. Običajni portlandski cement (OPC) je najpogostejša vrsta cementa, ki ga uporabljamo po vsem svetu kot glavno komponento betona ter tudi nekaterih drugih gradbenih proizvodov, kot so malte in injekcijske mase. To je hidravlično vezivo, kar pomeni, da ob reakciji z vodo veže in se strjuje. Cement je vsestranski, zelo dostopen in zanesljiv gradbeni material, enostaven za uporabo, hkrati pa velja za enega najbolj kompleksnih gradbenih materialov. Z njim gradimo mostove, predore, tvori konstrukcijo večine infrastrukturnih objektov in visokih gradenj, z njim tlakujemo trge, gradimo avtoceste in se tudi umetniško izražamo. Brez njega ni sodobne družbe. Glede na porabo beton danes prekaša samo še voda. Letno ga proizvedemo več kot 30 milijard ton, kar na posameznega Zemljana znese približno 3,75 tone oziroma 1,5 kubičnega metra. Brez njega si ne predstavljamo infrastrukture sodobnega življenja. Prav to je omogočil portlandski cement: široko dostopen material, narejen iz sestavin 'z domačega dvorišča', ki po mešanju z vodo in agregatom (npr. peskom) postane tekoča kaša in se sčasoma strdi v umetni kamen. Poleg visoke tlačne trdnosti in nizke cene je ta njegova transformacija iz kaše v kamen razlog za njegovo priljubljenost. Lahko ga namreč poljubno oblikujemo, kar je omogočilo razvoj gradbeništva, ki je prej temeljilo na mnoštvu zahtevnih spojev jeklenih in lesenih konstrukcijskih elementov. Vplival pa je tudi na razvoj teorije konstrukcij. Kmalu po patentu se je razvil t. i. armirani beton, to je beton, okrepljen z jeklenimi armaturnimi palicami, ki povečujejo njegovo natezno trdnost in čas trajanja loma. Temu je sledil še t. i. prednapeti beton, s katerim odpravljamo razpoke in povečujemo nosilnost. Beton je odigral ključno vlogo pri obnovi Evrope po drugi svetovni vojni in je danes nepogrešljiv material za gradnjo infrastrukturnih objektov.«

Opera v Sydneyju in Burdž Kalifa

Kateri pa so po svetu najbolj znani objekti iz betona? »Prva večja uporaba Aspdinovega cementa naj bi se izvedla med gradnjo Brunelovega predora pod Temzo (1825–1843), ki je v uporabi še danes, sicer pa se je novi material uporabljal predvsem za manjše mostove in betonske cevi. Kmalu so ga začeli uporabljati pri gradnji obsežnih kanalizacijskih sistemov (npr. London in Pariz), podzemnih železnic in metrojev. Konec 19. stoletja so votli betonski bloki postali standard pri gradnji stanovanjskih objektov, ob prelomu stoletja pa se je beton uveljavil tudi v mostogradnji. Z uvedbo armiranega betona v štiridesetih letih 19. stoletja se je začelo obdobje inovacij in prevlada betona nad drugimi gradbenimi materiali z betonskimi viadukti in stolpnicami. Burdž Kalifa v Dubaju, najvišja stavba na svetu, je betonska, poleg te pa med najznamenitejše betonske objekte spadajo še Hooverjev jez, Panamski prekop, Sydneyjska opera, kip Kristusa Odrešenika v Riu de Janeiru idr. Znana 'betonska' arhitekta sta Le Corbusier in Calatrava.« (Vir: odlični članek Polone Balantič na MMC RTV SLO)

Betonirani svet

Živimo torej v betoniranem svetu. Kar ni slabo. Bolje je graditi kot rušiti. Slabo je, ko se ruši v vojnah, tako kot se zdaj v Ukrajini, Gazi, Iranu in še marsikje. Sicer pa so prav vojne tiste, po katerih se največ gradi …