Pelji me v paradiž

Na vroč torek, ki je julij razpolavljal v drugo polovico, so množice oboževalcev, tudi z Gorenjske, romale na koncert zasedbe Guns N' Roses v Budimpešto. Welcome to the jungle, Dobrodošli v džungli je bila skladba, ki je malo po pol osmi zvečer razvnela več kot 60.000-glavo množico. Glavne zvezde večera Axl, Slash in Duff razgretega občinstva niso pustili malodušnega, četudi zvok oziroma ozvočevalci niso dosegli tistih pravih občutkov, ki pripomorejo k še večji ekstazi koncertnega večera.

A oboževalci so bili zadovoljni, tisti, ki nis(m)o čisto prvovrstni feni zasedbe, pa tudi. Zadnja na koncertu je zahrumela Paradise city: take me back to the paradise city, where the grass is green and the girls are pretty (pelji me v paradiž, kjer je trava zelena in so dekleta lepa) še vedno odzvanja v ušesih. Zaključila je več kot triurni koncert v glavnem mestu Madžarske. Tistih, ki so se morda skrivoma zibali v njenih taktih, ni postavljala na ogled.

Le dan kasneje je v Ameriki koncertirala zasedba Coldplay. Vsi, ki smo se že velikokrat odpravili na koncerte na manjša prizorišča ali velike stadione, vemo, da nas pred koncertom vedno zgrabi neko posebno pričakovanje. Veselje, želja po tem, da bomo v živo slišali glasbo, ki jo poslušamo na predvajalnikih, si kupujemo dobre slušalke, da bolje zaznamo vsako noto, vsak ton, vsak vokal in inštrument ... Nekateri se na koncert odpravijo zaradi zvočnih izpolnitev, drugi zaradi druženja, tretji zaradi obojega ali še česa tretjega.

Nekateri tudi zaradi tega, da bodo v poltemi zazibani v lepoto trenutka, ki ga lahko pričara glasba, ki jo obožujejo. Trenutek, ko ju je kamera ovekovečila, osebama na koncertu Coldplay v Ameriki, prav gotovo ni prinesel ničesar lepega. Objava na družbenih omrežjih ju je raztrgala do obisti, kar sta želela, da ostane skrito, je postalo razgaljeno tudi za vse tiste, katerih se njuna romanca niti najmanj ne tiče. Prizorišče, ki sta ga izbrala za to, da bi uživala v prepovedanih sadovih, se je izkazalo za neprimerno. Stalo ju je dobrega imena, vsaj enega od njiju tudi zakona in službe.

Ne glede na to, da sta osebi v kakršnem koli pomenu besede že grešili, je prav, da dandanašnji človek pravzaprav nikamor več ne more iti, brez da bi nanj prežale kamere, družbena omrežja in podobno? In koliko je – prav na tem koncertu – verjetno še bilo takšnih, ki se tudi ne bi smeli skupaj pokazati v javnosti?

Zato, take me down to the paradise city. Pelji me v paradiž, v čas, ko družbena omrežja še niso obstajala. In ko so ljudje na koncerte lahko šli brez strahu, da bi jim obisk le-teh uničil življenja.