Po padcu je spet optimist

Kranj – Letošnja kolesarska sezona se je marca komaj začela, dirka po Tajvanu pa je bila eden od pomembnih uvodnih ciljev za mnoge kolesarje. Med njimi tudi za 26-letnega Jako Primožiča iz Spodnjih Bitenj, nekdaj kolesarja kranjskega kluba, sedaj pa člana avstrijskega moštva Hrinkow Advarics, sicer pa tudi stalnega člana slovenske reprezentance na velikih tekmovanjih.

Po hudem padcu na drugi etapi dirke po Tajvanu se vam na obraz spet vrača nasmeh. Nekaj padcev v karieri ste že doživeli, kako hudo je bilo tokrat?

Res je bila nesreča tokrat najhujša, kar sem jih doživel. Sicer padec ni bil nič posebnega, saj sem podobno padel že večkrat. Tokrat se je zgodilo petsto metrov pred ciljem, ko smo se v skupini formirali za sprint. Klanec je bil navzdol, kolesar pred menoj je padel, jaz pa sem s hitrostjo okoli sedemdeset kilometrov na uro zapeljal čezenj. Ko sem v bolečinah obležal na tleh in se nisem mogel premikati, res ni bilo lepo.

Po dveh dneh ste bili že doma. Kaj so pokazale preiskave?

Pomoč sem res dobil hitro, naša ekipa je takoj priskočila na pomoč, poškodovan pa sem bil precej bolj kot kolesar, ki je bil krivec za padec. Nisem mogel vstati in tako so me odpeljali v bolnišnico. Prišli so specialisti in šele takrat je zdravnik dejal, naj poskusim stopiti na noge. S težavo in ob hudih bolečinah sem res vstal in nato je lahko sledila priprava za polet proti Brniku. Preiskave sem imel že v Tajvanu, nato pa še doma. Ugotovili so zlom medenice, ključnice in poškodbe reber. Glava, hrbet in vrat so celi, čelada pa je pri padcu razpadla na dele.

Na sezono ste bili dobro pripravljeni. Kaj ste si želeli pred potjo v Tajvan?

Res je smola, saj sem celo zimo treniral, se boril sam s seboj, da sem opravil res velike količine treninga in sezono pričakal dobro pripravljen. Dirka po Tajvanu je bila zame prvi pomembni cilj sezone, saj sem tam vedno dobro dirkal, letos ob padcu pa sem bil uvrščen na tretje mesto in kazalo je res dobro. Potem se je zgodil padec in priprave bo treba začeti na novo. V štirih tednih po nesreči sem praktično izgubil vse, za kar sem delal pozimi. Trenutno sicer še počivam, mi je pa zdravnik rekel, da se zdaj lahko gibam, da notri lahko kolesarim do bolečine, imel bom tudi fizioterapije. Treba je začeti počasi, in če bo šlo vse po načrtih, bom do poletja lahko spet šel na tekme.

Kakšne tekmovalne cilje ste si zastavili pred sezono in kaj boste sploh lahko uresničili?

Moji največji cilji so vsako leto vezani že na pomlad, saj mi slabše vreme in karakteristike tekem ustrezajo. Želel sem si znova dobro nastopati na dirkah po Avstriji, kjer sem že dvakrat zmagal v avstrijskem pokalu. Letos bo svetovno prvenstvo septembra v Ruandi, težko pa zdaj rečem, kako bom do takrat sploh lahko dirkal, saj bom izgubil velik del sezone in ne vem, v kakšni formi bom.

Ali v ekipi težko čakajo na vašo vrnitev?

Letos je moštvo pomlajeno in letos imamo že dve zmagi, tako da kaže kar dobro. V ekipi spremljajo moje okrevanje, vse izvide so pregledali tudi avstrijski specialisti in s trenerjem Matejem Mugerlijem se redno pogovarjava. Trenutno pač še ne vem, kaj lahko pričakujem, kako bo potekalo okrevanje.