Po soočenju nič bližje resnici

Kranj – Na ločenih predobravnavnih narokih sta 34-letni David Trivić iz Cerkelj na Gorenjskem in 27-letni Andraž Skrinjar z Bleda krivdo zanikala, v diametralno nasprotnih zagovorih pa odgovornost za umor 58-letnega Milana Seršena vztrajno pripisovala drug drugemu. Kdo od njiju je zagrabil macolo, z njo večkrat udaril oškodovanca, ga porezal po vratu s t. i. olfa nožem, nato pa mu čez glavo poveznil polivinilasto vrečko in močno zategnil vrv okoli njegovega vratu, tudi po torkovem soočenju soobdolženih​ ostaja nejasno. »Naj stopita drug proti drugemu, se pogledata v oči in vpričo senata še enkrat povesta, kdo od njiju je izvršil katero ravnanje,« je svoj predlog za soočenje obrazložila državna tožilka Nadja Gasser.

Obtožnica ju sicer bremeni, da naj bi kaznivo dejanje umora zagrešila v sostorilstvu. Eden od njiju naj bi v navzočnosti drugega opazoval, kako ta žrtvi povzroča smrtne poškodbe, pri čemer naj bi to dopuščal in s tem soglašal. Oškodovanca naj bi nato skupaj naložila v prtljažnik osebnega vozila in ga odpeljala na območje Jelovice, kjer naj bi ga odvrgla v gozdu.

»Dobro veš ...«

Z besedno zvezo »Dobro veš ...« se je začel marsikateri Trivićev in Skrinjarjev stavek med soočenjem. »Andraž, ne vem, zakaj je bilo tega treba. Dobro veš, da si ga ti udaril,« je v uvodu dejal Trivić, ki naj bi žrtvi dolgoval dobrih 14.500 evrov. »Ali ne bi bilo bolje, da s tem zaključiva? Rešitve ni, ne jaz ne ti ne greva nikamor. Vse ti lahko oprostim, razen tega, da si grozil moji ženi in sinu,« je nagovarjal Skrinjarja, ki pa je znova poudaril, da z žrtvijo nista bila v stikih niti se nista družila. »Dobro veš, da Milana nisem ubil. Macole se nisem dotaknil vse do trenutka, ko sem jo vzel iz svojega avtomobila, takrat, ko si mi ti povedal, da je tam,« se je branil Skrinjar, a je Trivić vztrajal, da jo je naložil v vozilo po navodilih Skrinjarja. Ko so jima pokazali macolo, s katero je bil storjen umor, sta oba povedala, da se je ne spomnita. Ob tem je tožilka pojasnila, da je analiza potrdila tako prisotnost žrtvine krvi kot tudi DNK obeh obdolženih na ročaju.

Glede noža je Trivić Skrinjarju očital, da ga je po dejanju pospravil, saj naj bi vedel, da se ga on sploh ni dotaknil. Trvić je poleg tega trdil, da naj bi videl, kako je Skrinjar žrtev prijel za lase in mu z nožem zarezal po vratu. Poudaril je tudi, da naj bi Skrinjar znal zavezovati posebne vozle in da naj bi on določil lokacijo, kjer sta odvrgla truplo, saj naj bi se v mladosti pogosto tam vozil z motorjem.

Skrinjar je njegove navedbe zavrnil: »Te vozle se učijo že otroci pri gasilcih. Tudi ti jih poznaš. Sam si povedal, da si sodeloval na več tekmovanjih gasilske mladine pri PGD Gorje.« Glede vožnje z motorjem pa: »Dobro veš, da nimam izpita za motor niti nisem imel motorja. Imel sem samo moped, z njim sem se vozil eno leto, dokler nisem naredil izpita za avto.«

Kdo je imel več razlogov

Trivić naj bi želel s Skrinjarjem le razčistiti okoliščine v zvezi z Milanom. »Ne vem, kaj si imel z njim in od kod ti ideja, da imam plačance,« je izpovedoval Trivić, ki naj bi se zavedal, da je naredil napako, a da Milana ni ubil. »Dobro veš, da se imam jaz za kaj boriti,« je dejal Skrinjarju, za katerega pravi, da je po dejanju hodil na terapije, sam pa ne. Po Trivićevih besedah naj bi bil oškodovanec še živ, ko je prejel udarce z macolo, Skrinjar pa naj bi ob vezanju vrvi dejal: »Spustil je … sedem let zdravstva je šlo v k...«

Skrinjar je poudaril, da ni imel razloga, da bi Milana ubil, medtem ko naj bi jih imel Trivić kar nekaj. »Veš, kaj vse tvoja družina trosi o meni, kaj moji starši preživljajo zaradi tebe? Misliš, da jaz nimam ničesar izgubiti? Moja kariera, sodelovanje pri gasilcih, Civilni zaščiti ... Ljudje me niso poznali kot kretena,« je izjavil Skrinjar.

Tožilko je med drugim zanimalo, zakaj je Skrinjar hranil okrvavljeno macolo in jo kasneje predal policiji, svoja oblačila pa zažgal. »Hranil sem jo, ker sem bil v paniki in nisem vedel, kaj naj naredim z njo. Tisti konec tedna sploh nisem mogel biti trezen, macolo sem enostavno vrgel tja in jo zaprl. Res je, da sem oblačila zažgal, ker jih nisem mogel več gledati,« je pojasnjeval Skrinjar, ki naj bi svojemu bratu pred odhodom k Milanu rekel, naj ga čez noč ne čaka in naj ga ne skrbi zanj.

Trivić naj bi bil po usodni noči raztresen in naj bi se zaradi Skrinjarjevih groženj bal za svojo družino, a kljub temu žene ni posvaril, ko jo je Skrinjar peljal v službo, njegovega sina pa v vrtec. Pred dejanjem naj bi Skrinjarju zaupal, zato naj ne bi razmišljal o tem, kaj se dogaja. »Vedel sem, da tega ne bom mogel nositi v sebi in da bo slej ko prej vse prišlo na dan. Skrinjar ni pričakoval, da bodo mene dobili. Če jaz ne bi povedal zanj, ga nihče ne bi posumil,« je dodal.

Tožilka: Prej bi mislila

V sodni dvorani je bilo govora še o telefonih, avtomobilih, dolgovih, voki-tokijih, rokavicah in tudi o tem, čigava je bila ideja, da gre Skrinjar skupaj s Trivićem do Milana Seršena. Trivić je med drugim pojasnjeval, zakaj naj bi v Skrinjarjevo vozilo skril cunjo, s katero je brisal sledove krvi, medtem ko je Skrinjar utemeljeval, kako je lahko sredi noči vozil po strmem, makadamskem terenu na Jelovici, ki naj bi mu bil povsem neznan. Tam naj bi – tako trdi Skrinjar – Trivić Milana z vrvjo povlekel iz avtomobila vse do roba gozda in ga nato brcnil v dolino. V eni izmed svojih izjav je Trivić omenil tudi govorice, da naj bi bil Skrinjar žrtev spolne zlorabe, ki naj bi jo zagrešil nedavno obsojeni taborniški starešina – kar je Skrinjar odločno zanikal.

Tožilka ju je opomnila, da je zaradi njiju družina oškodovanca izgubila očeta, brata, strica. »Zaradi Trivića,« je bil odločen Skrinjar. Trivić ni mogel odgovoriti – planil je v jok. »Prej bi na to mislila,« se je odzvala tožilka. Na vprašanja obrambe in tožilstva sta v torek odgovarjala še klinični psiholog Emil Benedik in psihiater Branko Brinšek.