Pomoč medijem

Konec junija je hrvaško ministrstvo za kulturo in medije s Hrvaško pošto podpisalo sporazum o opravljanju storitev distribucije tiskanih medijev kot storitve splošnega gospodarskega pomena. »Ta sporazum rešuje vprašanje distribucije tiskanih medijev v naslednjih petih letih in daje dodaten zagon razvoju profesionalnega novinarstva,« je sporočilo ministrstvo, ki bo v naslednjih petih letih za kritje stroškov distribucije hrvaških časopisov letno namenilo v povprečju po 14,8 milijona evrov. Ob tem je še ponosno poudarilo, da se z omenjeno državno podporo Hrvaška uvršča med večino evropskih držav, ki s takšnimi ali podobnimi ukrepi podpirajo distribucijo tiskanih medijev.

Mi dodajmo, da Slovenije med njimi (še vedno) ni.

Aktualna vlada se je sicer reševanja globalnega problema višanja stroškov distribucije ob padanju naklad tiskanih medijev lotila s pripravo novega zakona o medijih, ki naj bi nadomestil obstoječi zakon iz leta 2001. V njem so prvič doslej predvidene štiri sheme državne pomoči medijem: pomoč pri digitalnem prehodu tiskanih medijev, pomoč digitalnim medijem, subvencioniranje distribucije in naročnin ter spodbujanje zaposlovanja novinarjev.

Predlog novega zakona, ki so ga dve leti in pol pripravljali na ministrstvu za kulturo in za katerega je ministrica Asta Vrečko po potrditvi na vladi dejala, da gre za enega najsodobnejših medijskih zakonov v Evropi, pa so koalicijski poslanci maja tik pred tretjo obravnavo, torej pred končno potrditvijo, umaknili z dnevnega reda seje državnega zbora. Kot so obrazložili, je potreben dodaten razmislek o podanih pripombah v drugi obravnavi in o ustreznosti sprejetih rešitev.

Za koliko časa so zakon pospravili v predal, ni znano, zagotovo pa poslanci o njem ne bodo odločali niti na redni julijski seji, ki poteka ta teden, niti na izredni seji sredi meseca. Poziv Društva novinarjev Slovenije, da naj zakon, čeprav ima pomanjkljivosti, čim prej sprejmejo, najbolje že na junijski(!) seji, torej ni padel na plodna tla.

V koaliciji zagotavljajo, da zakonski predlog ni bil za vedno umaknjen iz zakonodajnega postopka, a za kaj takega si samo devet mesecev pred novimi volitvami ne bi upali dati roke v ogenj. Največji problem zakona o medijih v Sloveniji namreč ni, da je star že več kot dvajset let in zato zastarel in ne naslavlja današnjih izzivov na medijskem področju, ampak da se je doslej še skoraj vsaka vlada lotila priprave sprememb zakona ali pa celo pisanja novega, a prav noben poskus zaradi političnih razhajanj, včasih tudi zaradi bližine novih volitev, ni uspel. Pod črto: vsakič jim zmanjka volje, beri: poguma.