Poročila iz Rima

Dopisnik iz Vatikana

Janko Petrovec (1970) je novinar in urednik, po izobrazbi igralec, pa tudi pisatelj, prevajalec in še marsikaj. Kot rimski dopisnik je poročal tudi iz Vatikana. Kako se je znašel v njem? »To je zelo kompleksno vprašanje. Gotovo mi je pomagalo to, da sem imel osnovno versko izobrazbo, ki sem jo pridobil v otroških in mladostnih letih z obiskovanjem verouka. Sem otrok socializma, v 70. in 80. letih smo znanje o cerkvi lahko pridobivali samo preko verouka. Takoj, ko sem prišel v Rim, sem bil zelo hvaležen duhovniku Izidorju Pečovniku, ki je bil v mojem rodnem kraju Prebold v mojih mladih letih novomašnik. Znal nas je na zelo moderen način poučevati o veri. Marsikaj od tistega, kar nas je Izidor Pečovnik takrat naučil, je v meni ostalo, za kar sem mu zelo hvaležen, in to je bil temelj znanja, s katerim sem kot dopisnik prišel v Vatikan. To poznavanje verskega življenja mi je pomagalo, da sem znal od samega začetka skozi filter laičnega medija (kot je naš na RTV-ju, a vendarle nagovarja tudi verne ljudi) ločiti pomembnejše verske teme od manj pomembnih verskih tem. Seveda je bilo treba vklopiti tudi novinarsko iznajdljivost. Vatikan je država, ki pravno formalno ni demokracija, ampak je teokratska, elektivna monarhija, absolutistična, ki ima svojo zahodnoevropsko preobleko, ampak v svojem jedru je še vedno taka, kot je bila, kot so jo zasnovali pred stoletji. Tukaj mora biti novinar pazljiv, po eni strani mora upoštevati neka navodila, ki so v tej državi in okoli Svetega sedeža v veljavi, po drugi strani pa mora vse tisto, kar se tam dogaja, 'prevajati' v neko novinarsko zanimivo temo. To je včasih težko, dostikrat se stvari porajajo kot govorica, ki ima precej močno bazo, vendar pa obstaja zelo malo ljudi, ki bi to potrdili s svojim imenom in priimkom. Vedno je šlo za kombinacijo iznajdljivosti. Poročanje pri Vatikanu sem si kot novinar razdelil na tri sklope, ki jih nisem hotel mešati med sabo, če to ni bilo nujno potrebno. Eno je bilo versko življenje Cerkve in papeža, se pravi veliki prazniki in podobno, kjer je bilo treba neposredno odslikavati to, kar se dogaja, sporočilo, ki ga je papež dal, dogodek, ki ga je Cerkev ob določenem prazniku organizirala, se pravi versko življenje. Na drugi strani je bila geopolitika, če po domače rečem, notranja in zunanja politika papeža Frančiška, in na tretji strani veliki škandali. Pred mojim prihodom v Rim so bili veliki škandali povečini povezani s financami. Jaz sem prišel na dopisniško mesto v času, ko so bili spolni škandali tisti, ki so bili v ospredju pozornosti, medtem ko je bilo finančnih mahinacij bistveno manj. V vsakem od teh sklopov sem se trudil biti čim bolj natančen in preverjati govorice na najboljši možni način in mislim, da sem na ta način tudi na tem področju nekako uspel celostno zajeti življenje tega pogona Rimskokatoliške cerkve.«

Kaj pa hrana

Petrovec je dostikrat poročal tudi o italijanski kulinariki. »Rad rečem, da si v Italiji lahko srečen vsaj trikrat na dan, za zajtrk, kosilo in večerjo (smeh). Ne vem, kaj me je presenetilo, lahko pa vam povem, da sem bil zelo presenečen, kako ljubosumni so Rimljani do svojih pašt in receptov. Rim pozna štiri recepte, ki imajo vsi nekako isti izvor, in v vsaki rimski gostilni vse štiri vsakodnevno kuhajo. Prvi se imenuje 'cacio e pepe', ki je zelo preprost, v čisto malo vode od kuhanih testenin se vmeša nariban 'pecorino', to je rimski ovčji sir, in malo popra, to se zmeša, da nastane krema, noter vržeš kratko ali dolgo pašto, zmešaš in jed je pripravljena. Če 'caciu e pepe' dodaš malo 'guanciala' (to je lična svinjska slanina, narezana na koščke, pa malo popražena v ponvi, ravno toliko, da se poznoji), potem dobimo 'alla gricia'. Če temu dodamo še dve jajci, dobimo 'carbonaro'. To je torej ovčji sir, poper, jajca in ličnik, če pa jajce damo stran in dodamo paradižnik, dobimo 'amatriciano'.«

V fokusu

Ko smo prejšnji petek, 27. septembra, na tem mestu objavili fotografijo voditelja Hezbolaha Hasana Nasralaha (1960–2024), je bil ta še živ; zdaj ni več, v natančno odmerjenem napadu iz zraka so ga istega dne v njegovem štabu v Bejrutu ubili Izraelci. Na nedeljskih volitvah v avstrijski državni zbor je 29. septembra zmagala skrajna desnica (»svobodnjaška stranka«), a je še vprašanje, ali bo zmogla sestaviti vlado, drugouvrščena ljudska stranka odklanja možnost koalicije s svobodnjaki. Premik avstrijskega volilnega telesa v skrajno desno pa je, podobno kot nemški, očiten in skrb vzbujajoč.