Pozdrav gledališču, aplavz nagrajenkam
02.04.2025, 08:54
Ob odprtju 55. Tedna slovenske drame so podelili stanovske nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Sledila je premiera vesele tragedije Gospodarji neumnosti Jureta Karasa v režiji Tijane Zinajić.
Kranj – Letošnji, 55. Teden slovenske drame je od minulega četrtka v polnem teku. Vrstijo se predstave v tekmovalnem in spremljevalnem programu, izbrane predstave partnerskih gledališč v sklopu projekta Dramatika manjših evropskih jezikov (DoSEL) ter različni gledališki dogodki. Uvodni večer sta zaznamovala krstna izvedba vesele tragedije Gospodarji neumnosti v izvedbi Prešernovega gledališča in podelitev stanovskih nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije.
Dolg stoječi aplavz v polni dvorani Prešernovega gledališča je bil namenjen izjemni dramski igralki Mileni Zupančič, ki je za vrhunske igralske dosežke na področjih gledališča, filma, radia in televizije prejela igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije Marija Vera za življenjsko delo. »Milena Zupančič je igralska zvezda v pravem pomenu besede – ne kot produkt popularne kulture, ampak kot vrhunska umetnica, ki je s svojo karizmo in interpretacijami osvojila tako stroko kot občinstvo,« je med drugim zapisala žirija v sestavi Jera Ivanc (predsednica), Mateja Pucko in Blaž Setnikar (člana), ki je izbrala letošnje prejemnice stanovskih nagrad. Milena Zupančič je doslej že trikrat prejela nagrado na Borštnikovem srečanju, leta 1999 Borštnikov prstan, in je tudi prejemnica nagrade Prešernovega sklada (1975) in velike Prešernove nagrade (1993).
Navdušenje občinstva je še posebno spodbudila nagrajenka v svojem nagovoru. »Bom kar iskrena. Prvi, ki se mi je oglasil, je bil moj dragi kolega Boris Mihalj (predsednik ZDUS), ki je dejal, da ima zame eno zelo lepo novico. Pričakovala sem, da bo rekel: 'Pripravljamo novo predstavo in imamo vlogo zate.' Hočem povedati, da igralci nismo zaljubljeni v svoj poklic in ga ne opravljamo zaradi nagrad, ampak zaradi vlog, zaradi dela, ki nam je ponujeno. Skozi to delo lahko potujemo v kraje, v katere sicer nikoli ne bi šli, lahko doživljamo take ali drugačne vezi, ki jih zasebno ne bi mogli, vselej pa s seboj popeljemo še publiko. Je pa res, da nagrada potrjuje, da kot igralec nisi nečesa delal kar tako, da je tvoje delo imelo smisel.«
Poudarila je, da ima nagrada zanjo še prav poseben pomen, ker jo je prejela na kranjskem odru. Dejala je, da je imela veliko srečo, da je igrala veliko lepih vlog, ena pa je absolutno nad vsemi. »To je bila v Prešernovem gledališču krstna izvedba Šeligove Svatbe. V vlogi Lenke sem bila izpolnjena tako kot igralka in kot ženska, bila sem namreč noseča z mojo drago Mašo. Vloga Lenke je ena najboljših ženskih vlog v slovenski dramatiki. Takrat se mi je dogajalo nekaj neverjetnega, kot da sem v rokah imela dve drobni cvetki, ki ju moram čuvati pred vetrom. Nikoli ne bom pozabila, ko sem imela najbolj tihe monologe, takrat je Maša najbolj sodelovala – in dober teden po premieri sem šla tudi rodit.«
Naša velika igralka je dodala, da je imela še enkrat srečo na kranjskem odru, ko je neizmerno uživala v predstavi Lovske scene iz Spodnje Bavarske. »Hvaležna sem, da je to priznanje izrečeno in mi dano v roke na kranjskem odru. Nič ne bom imela proti, če bom tu nastopila še tretjič.«
Gledališče je in bo
Jera Ivanc je v imenu združenja podelila še igralski nagradi Duša Počkaj za dveletno obdobje, in sicer igralkama Barbari Medvešček iz SLG Celje in Tini Vrbnjak, članici SNG Drama Ljubljana. Nagrado Polde Bibič je za življenjsko delo in vrhunske dosežke na področjih praktične in teoretične dramaturgije ter gledališke pedagogike prejela dramaturginja Ira Ratej, nagrado Marko Slodnjak je žirija prisodila dramatičarki in pisateljici Simoni Semenič.
Pred podelitvijo nagrad smo ob svetovnem dnevu gledališča poleg svetovne poslanice grškega režiserja Theodorosa Terzopoulosa slišali slovensko poslanico, ki jo je napisala prav Simona Semenič. O tem, zakaj vztraja v gledališču, je zapisala: »Vztrajam zato, ker je gledališče živo. Ker me možnosti, ki jih ponuja, vznemirjajo in se ob tem tudi jaz počutim živo. Vztrajam, ker vem, da bo gledališče vztrajalo. Da bo tu še dolgo po tem, ko bo parkirišča prerasla trava in ko bojo trenutne aparatčike že zdavnaj zamenjali drugi in tretji, ravno tako trudeč se gledališču vzeti moč. Ampak gledališče bo kljub njim utripalo dalje. Skupaj z neoprijemljivimi resničnostmi, z neživo in živo naravo. In ko bo zadnji človek odšel v večna parkirišča, bojo gledališke stavbe še vedno pričale o življenju, ki smo ga gledališčnice vdahnile vanje.«
Občinstvu so spregovorili tudi kranjski župan Matjaž Rakovec in svetovalka ministrice za kulturo Kim Komljanec ter vršilec dolžnosti direktorja Prešernovega gledališča Rok Bozovičar, ki je nagovor o pomenu in trdoživosti tudi Prešernovega gledališča sklenil z besedami Simone Semenič, da bodo to življenje, ta vztrajnost in ta ljubezen to stavbo še dolgo držali pokonci.
Sledila je krstna izvedba vesele tragedije Gospodarji neumnosti dramatika Jureta Karasa v režiji Tijane Zinajić in izvedbi Prešernovega gledališča, ki je potrdil, da tudi v komediji – ali pa še posebno v njej – ogledal, ki jih gledališče nastavlja družbi, ne manjka.