Pristop k personalizirani medicini

V zadnjih letih so se tarčna zdravila uveljavila kot učinkovita metoda zdravljenja različnih bolezni. Gre za zdravljenje, ki se usmerja na specifične molekule, procese ali celice, ki prispevajo k napredovanju bolezni. V osnovi so tarčna zdravila nov in sodoben pristop k zdravljenju različnih bolezni. »Pri zdravljenju s tarčnimi zdravili govorimo o personalizirani medicini ali o izboru zdravljenja, ki je najprimernejše za določenega bolnika. To pomeni, da poskušamo iz nabora zdravil, ki ga imamo na voljo, izbrati najučinkovitejše zdravilo, tako da določimo glavno molekularno tarčo celice,« pojasnjuje Patricija Dolinar.

Tarčna zdravila se običajno predpišejo bolnikom, ki trpijo za resnimi bolezenskimi stanji in kadar s standardnim zdravljenjem ne dosežemo zazdravitve bolezni ali izboljšanja zdravstvenega stanja. »Največ jih uporabljamo za zdravljenje in upočasnitev napredovanja rakavih bolezni, poleg tega pa še za presnovne bolezni, kronične avtoimunske bolezni, bolezni dihal in alergijske bolezni, hiperholesterolemijo, osteoporozo, očesne bolezni, nevrološke bolezni, okužbe, pomoč pri presaditvi organov,« našteva in doda, da se, če je korist zdravljenja s tarčnimi zdravili večja od tveganja, v določenih primerih lahko uporabljajo tudi pri otrocih in mladostnikih.

Kot je povedala, so tarčna zdravila eden izmed sistemskih pristopov zdravljenja, kar pomeni, da delujejo na celoten organizem. Glavna razlika med tarčnimi in klasičnimi zdravili je v tem, da je zdravljenje možno le v primerih, ko je v ali na celici prisotna tarča. »Zasnovana so tako, da ciljajo na točno določene molekularne tarče, ki so že prisotne v telesu in so pri neki bolezni bolj izražene kot pri drugih boleznih ali zdravem človeku. Če te tarče v celicah, denimo rakavih, ni, zdravila ne bodo učinkovala.«

Prednosti in izzivi

Patricija Dolinar pojasnjuje, da imajo tudi tarčna zdravila svoje prednosti in slabosti. Med glavne prednosti uvršča selektivnost in natančnost zdravil ter prilagajanje odmerkov zdravil glede na aktivnost bolezni. Poleg tega lahko bolniki v nekaterih primerih sami izbirajo med načini dajanja zdravila. Kljub svojim prednostim pa se tarčne terapije srečujejo z določenimi izzivi. »Tarčne celice lahko razvijejo odpornost proti ciljno usmerjenim zdravilom, pogosto z mutacijami, ki spremenijo tarčo ali aktivirajo alternativne poti za rast in preživetje. Poleg tega sta razvoj in proizvodnja ciljno usmerjenih zdravil povezana z visokimi stroški, zato tarčna zdravila niso poceni,« razloži Patricija Dolinar in doda, da imamo v Sloveniji natančna merila o tem, kdaj je zdravljenje s tarčnimi zdravili primerno. O ustreznosti pacienta za zdravljenje s tarčnimi zdravili presoja konzilij, ki ga sestavlja več zdravnikov specialistov. Ti obravnavajo vsako vlogo posebej, in če bolnik ustreza vsem merilom, jih sprva običajno odobrijo za tri do šest mesecev. »Če zdravljenje po tem obdobju prinese želene rezultate, ga komisija lahko podaljša. Zdravljenje s tarčnimi zdravili traja tako dolgo, dokler je učinkovito, torej dokler je napredovanje bolezni pod nadzorom in brez pomembnih neželenih učinkov,« pojasnjuje Patricija Dolinar.

Poleg tega je uporaba tarčnih zdravil povezana tudi z izzivi pri njihovi uporabi in shranjevanju. Zaradi njihove specifične narave in mehanizma delovanja morajo biti pacienti zelo natančni pri jemanju teh zdravil, saj nepravilna uporaba lahko zmanjša njihovo učinkovitost. »Natančnost zdravljenja zahteva tudi natančnost pri uporabi,« je poudarila Dolinarjeva. »Pacienti morajo biti poučeni o tem, kako pravilno jemati ta zdravila, pa tudi o neželenih učinkih, ki se lahko pojavijo.«

Sodelovanje zdravstvenega tima

Ker je področje zdravljenja s tarčnimi zdravili relativno novo, velja z vidika farmakovigilance (spremljanje varnosti zdravil v celotnem obdobju njihove uporabe) še za dokaj pestro. Tega se po besedah Dolinarjeve zavedajo vsi člani zdravstvenega tima – od zdravnika do medicinskih sester in farmacevtov. »Če smo vsi kot tim vključeni v obravnavo pacienta, ki se zdravi s tarčnimi zdravili, potem je tveganje za napačno oz. neustrezno uporabo tarčnih zdravil manjše, kot bi bilo sicer.« Ob tem poudarja, da se klinični farmacevti, ki ob uvedbi tarčnega zdravila obiščejo pacienta v bolnišnici, posvetijo interakcijam tarčnih zdravil z zdravili in prehranskimi dopolnili, ki jih pacient še uporablja, tako da se preprečijo neželeni učinki pri zdravljenju z zdravili. Naloga lekarniškega farmacevta pa je, da še enkrat ponovi informacije o načinu jemanja zdravila, njegovi hrambi in na koncu preveri, ali je pacient opolnomočen z vsemi omenjenimi informacijami.

»V primeru, da je kakšna od omenjenih informacij v obravnavi pacienta izpadla, jo je lekarniški farmacevt dolžen po svojih najboljših zmožnostih in z znanjem, ki ga premore, pacientu priskrbeti. Pacient iz lekarne nikoli ne sme oditi brez pravih navodil za uporabo bodisi standardnih zdravil bodisi tarčnih zdravil.« Ob tem poudarja tudi, da so lekarniški farmacevti zadnji, a pomemben člen, vsekakor pa si želijo več zasebnosti in časa, ki bi ga lahko namenili posameznemu pacientu v okviru običajnega svetovanja, in ne samo v obliki dodatnih storitev, ki jih nudijo. »Na drugi strani pa si želimo tudi večje kritičnosti pacientov glede informacij, ki jih prejemajo iz nepreverjenih virov, in da ne bi enačili nasvetov lekarniškega farmacevta z nasvetom z nepreverjene spletne strani ali odgovorom umetne inteligence.«

Knjižica – jasna in preprosta

Z izdajo knjižice so želeli avtorji (farmacevti Lea Kuzmič iz Lekarne Špringer, Andraž Počič iz Koroške lekarne in Katarina Pusser iz Lekarne Sveti Jurij) predvsem izboljšati »pismenost« pacientov na tem področju. »Želeli smo razložiti razliko med biološkimi in tarčnimi zdravili. Mnogi namreč tarčna zdravila poimenujejo z izrazom biološka zdravila, vendar ta izraz nakazuje le enega izmed njihovih načinov izdelave, medtem ko izraz tarčna terapija pojasnjuje njihov mehanizem delovanja. Poleg tega smo želeli poudariti, da čeprav se tarčna zdravila v mnogih virih navajajo kot tista, ki v primerjavi z drugimi zdravili učinkoviteje zmanjšujejo breme bolezni, ni vselej tako.«

Po besedah urednice jim je razlaga celotne vsebine publikacije v jeziku laične javnosti povzročala kar nekaj preglavic. Zapleteno vsebino so namreč morali zapisati na poenostavljen, posplošen način, vendar pri tem ohraniti njeno točnost. »Se pa uporabi nekaterih medicinskih pojmov nismo mogli izogniti, zato smo v publikaciji pripravili posebno poglavje, Terminološki slovar, kjer smo uporabljene strokovne izraze opisno razložili.« Kot dodaja, je bil ravno zapis kompleksne vsebine na način, ki bo razumljiv vsem, največji izziv, vseeno pa so v tednu praznovanja 20. dneva slovenskih lekarn opazili, da s svojo zahtevnejšo vsebino ni tako zelo privlačna za množice. »Vseeno pa se nam je zdelo prav, da se je lotimo in tako upravičimo svojo izobrazbo in znanje, ki smo ga pridobili v lasu formalnega izobraževanja in ga še pridobivamo.« Knjižico, ki obsega trideset strani, so razdelili na osem poglavij, glavna misel, ki jih je vodila, pa je bila usmerjena na vprašanja pacientov, ki jih dobijo v lekarni.

Knjižica o tarčnih zdravilih je pomemben korak v zagotavljanju kakovostne farmacevtske podpore bolnikom. S preprostimi in razumljivimi razlagami ter praktičnimi nasveti je ta publikacija namenjena vsem, ki se srečujejo s tarčnimi zdravili. Knjižica ne služi le kot informativni vodnik, temveč tudi kot orodje, ki spodbuja pacientovo aktivno sodelovanje pri lastnem zdravljenju. S tem pa se izboljšuje tudi komunikacija med pacientom in zdravstvenimi delavci ter omogoča uspešnejše in varnejše zdravljenje.