Prodaja planinskih koč

Planinsko društvo Jesenice za zdaj ne bo prodalo Tičarjevega doma na Vršiču. Tako so sklenili člani na nedavnem izrednem občnem zboru in s tem zavrnili poskus novega predsednika, da bi društvo s prodajo ene od petih planinskih postojank izvlekel iz finančnih težav. V teh se je društvo znašlo v času prejšnjega vodstva, ki se je lotilo obnove Koče pri izviru Soče, iz katere je izšlo močno zadolženo. Dolg banki znaša 630 tisoč evrov, Koča pri izviru Soče in Erjavčeva koča pa sta obremenjeni s hipoteko, ki na vsaki znaša 300 tisoč evrov. Kot je pokazala revizija, je bila investicija vodena neustrezno, s pomanjkljivimi izkušnjami in številnimi napakami. Poleg tega so bile cene precej višje od tržnih, ekonomičnost dodatnih del pa vprašljiva. Tako je društvo zdaj močno zadolženo, kreditno nesposobno in brez denarja za prepotrebne obnove preostalih koč. Kot je na občnem zboru opozarjal predsednik, bo v naslednjih letih denarja dovolj le za poplačilo dolgov in redno poslovanje. Zato je članom predlagal prodajo Tičarjevega doma, kupec, Agencija Oskar, ki je že zdaj najemnik koče, je zanjo ponudila 1,2 milijona evrov. A člani – od 321, ki imajo volilno pravico, se jih je občnega zbora udeležilo zgolj 44 – večinsko niso potrdili predloga, zaradi česar je predsednik odstopil, saj da sam druge rešitve nima.

Nad prodajo niso bili navdušeni niti v Planinski zvezi Slovenije, kjer zagovarjajo stališče, da so koče zrasle na ramenih številnih prostovoljcev in ne gre le za prodajo običajnega objekta, ampak tudi planinske zgodovine. Izrazili so skrb, da bi s prodajo koče komercialnemu kupcu ta izgubila status planinske koče in bi prišlo do transformacije v nekaj drugega. Toda – mar niso mnoge planinske koče že danes postale gostišča in izletniške točke, saj se obiskovalci do njih pripeljejo z avtomobili? Pritrditi gre mnenju predsednika jeseniškega društva, da bi nas bolj moralo skrbeti za obstoj in vzdrževanje planinskih koč, do katerih se res pride samo peš, saj se v njih ohranja pravi duh planinstva. Žal pa jih brez denarja v prihodnje ne bodo mogli obnavljati. To se dogaja tudi v drugih planinskih društvih, ki so se znašla v finančnih težavah, priznavajo tudi na zvezi, saj so številne koče – v Sloveniji jih imamo 159 – dotrajane, cene investicij v prenovo in za doseganje višjih ekoloških standardov pa visoke. A planinska društva tega bremena ne zmorejo več. Zdi se, da bodo – hočeš nočeš – za jeseniškim o prodaji začela razmišljati tudi druga društva. Zveza jim ne more pomagati. Ostane torej država, ki v strategiji razvoja turizma do leta 2028 poudarja trajnostni, zeleni butični turizem z manjšim odtisom, kamor sodita prav pohodništvo in planinstvo.