Profesionalna zmaga za nov začetek

Preddvor – Matevž Nunar je v triatlonu prvič zmagal pred tremi leti na tekmi v Poreču, ki je štela za državno prvenstvo. Takrat je povedal, da je bil to zanj pozitiven šok, saj se je s tem športom ukvarjal šele dve leti, prej je treniral nogomet. Tri leta kasneje znova pozitiven šok, le da na precej višji ravni. Zmagal je na prestižni mednarodni preizkušnji Challenge Peguera-Mallorca na španskem otoku Majorka, ki je potekala 17. oktobra. Član kluba ŠD Vitalgo NextLevel je srednjo razdaljo premagal v treh urah, 42 minutah in 38 sekundah in se veselil svoje prve zmage v profesionalni konkurenci.

Kako pomemben mejnik je to za vas?

Teže tega dosežka se verjetno še ne zavedam popolnoma. To so občutki, ki jih doživi le peščica profesionalnih športnikov. Iskreno verjamem, da bi lahko imel uspešno triatlonsko kariero tudi brez profesionalne zmage, zato mi toliko več pomeni, da mi je dejansko uspelo priti do nje že tako zgodaj v karieri. To je potrditev, da sem na pravi poti, hkrati pa tudi dodatna motivacija za vse, kar me še čaka.

Vas je zmaga presenetila?

Pred tekmo sem čutil, da sem v dobri formi, čeprav so me nekoliko ustavili sezonski virusi. Realno sem ciljal na uvrstitev med najboljših deset, po tiho pa sem upal tudi na prvo šesterico, ki je prinašala uvrstitev na prvenstvo serije Challenge v Šamorinu na Slovaškem. Zmage v tako močni konkurenci si nisem predstavljal niti v najboljšem scenariju. Bila je skupek pravilnih odločitev skozi celotno tekmo. Približno dva kilometra pred ciljem, ravno pred svojimi navijači, ki so mi dali dodatno energijo, sem prevzel vodstvo. Prvič sem zares začutil, da lahko zmagam. Zadnjih dvesto metrov je bilo nekaj posebnega. Takšne občutke je skoraj nemogoče opisati z besedami in iskreno upam, da jih bom lahko še kdaj doživel. Na Majorki sem bil obkrožen z odlično skupino prijateljev, ki so poskrbeli, da za predtekmovalno nervozo nisem imel časa, poleg tega so bili tudi najglasnejši navijači med vsemi, zato so velik del končnega uspeha.

Kdaj je bila vaša zadnja tekma pred to na Majorki?

Septembra letos na Ironmanu 70.3 Emilia-Romagna. Na tej razdalji pred tem nisem nastopil vse od leta 2024, ko sem tekmoval prav na Challenge Peguera Mallorca, ki mi jo je zdaj uspelo osvojiti. Za tako dolg premor je bila kriva predvsem vrsta poškodb in zdravstvenih težav. Najprej sem zaradi proksimalne tendinopatije zadnje stegenske mišice izgubil približno leto in pol. Ker diagnoza predolgo ni bila pravilno postavljena, sem se s težavo spopadal na napačen način, posledice pa verjetno čutim še danes. Ko sem se v začetku sezone 2026 končno veselil prave vrnitve, sem na Maratonu Franja zaradi neprevidnosti nekaterih v skupini padel in si zlomil roko. Znova sem moral ustaviti trening in prestaviti svoje cilje.

Kako dolgo ste se pripravljali na Challenge Peguera-Mallorca?

Specifično pripravo na jesenski del sezone sem začel v začetku avgusta, ko sem se po zlomu roke vrnil k normalnemu treningu. To v povprečju pomeni od 20 do 25 ur treninga na teden, odvisno od faze priprave in količine intenzivnih treningov. Poleg plavanja, kolesarjenja in teka opravim še enega do dva treninga moči na teden. Veliko pozornosti namenjam tudi regeneraciji, prehrani in drugim dejavnikom, ki posredno vplivajo na pripravljenost in dolgoročno napredovanje. Takšen način življenja zahteva precej načrtovanja, discipline in odrekanja, zato prostega časa ostane zelo malo. Vendar se zavedam, da so prav te podrobnosti pogosto tiste, ki na koncu naredijo razliko.

Od vašega prvega naslova državnega prvaka v triatlonu so minila že tri leta. Vmes ste študirali na Švedskem. Kaj vse pomembnega se je zgodilo od takrat do danes?

Od takrat se je zgodilo ogromno, zato se mi danes to obdobje zdi že svetlobna leta proč. Takrat sem šele začenjal študij fiziologije športa na Švedskem, kjer sem leta 2025 tudi magistriral. Sezona 2024 je bila moja prva v kategoriji ​PRO in je bila glede na okoliščine precej uspešna. To mi je dalo veliko motivacije za nadaljnje delo, hkrati pa sem verjetno v želji po čim hitrejšem napredku nekoliko pretiraval s količino treninga, kar je pozneje prispevalo k težavam s poškodbami. Leto 2025 je bilo zato precej zahtevno, tako zame kot za ljudi okrog mene. Namesto da bi se osredotočal na tekmovanje in napredek, sem se večino časa ukvarjal z vrnitvijo po poškodbah in iskanjem poti nazaj v normalni trening. Pri tem sem še posebno hvaležen dr. Neži Majdič, ki mi je s svojim znanjem in podporo pomagala na poti vrnitve v šport.

Kljub vsemu ste vztrajali.

V teh dveh letih sem neštetokrat razmišljal, da bi končal triatlonsko kariero. Bili so trenutki, ko je bilo težko najti motivacijo za nov začetek, še posebno po vsem vloženem delu in številnih neuspelih poskusih vrnitve. Kljub temu sem se vedno znova vračal k misli, da v tem športu še nisem pokazal vsega, česar sem sposoben. Ta zmaga ima zame zato še toliko večjo emocionalno vrednost. Je veliko več kot le športni rezultat. Ne pomeni le uspešnega zaključka tekme, ampak tudi zaključek zelo zahtevnega obdobja in nov začetek, v katerega vstopam z veliko več izkušnjami, več potrpežljivosti in zaupanja vase. Je potrditev, da sem kljub vsemu vztrajal, in dokaz, da je včasih vredno verjeti vase tudi takrat, ko je pot do cilja precej daljša, kot si si sprva predstavljal. Marsikdo mi je svetoval, naj se raje usmerim v drugo kariero, vendar sem se odločil, da zaupam sebi. Danes sem za to odločitev izjemno hvaležen, ne glede na to, kaj prinese prihodnost.

Matevž Nunar je na tekaškem delu nadoknadil zaostanek in ciljno črto prečkal 21 sekund pred Nemcem Alexandrom Kullom. / Foto: osebni arhiv (arhiv organizatorjev/Challenge Family)

Načrti za naprej?

Pred Majorko sem precej dvomil o svoji triatlonski prihodnosti in se resno spraševal, ali je vredno nadaljevati. Ta rezultat mi je dal kristalno jasen odgovor. Želim še naprej vlagati vse potrebno v svoj razvoj in še naprej tekmovati z najboljšim atleti v našem športu. V prihodnje bom verjetno še vedno največ pozornosti namenjal polovični razdalji, torej 1,9 kilometra plavanja, 90 kilometrov kolesarjenja in 21,1 kilometra teka. Zavedam se, da imam še precej prostora za napredek, predvsem pri plavanju, ki je trenutno moja najšibkejša disciplina. Če mi uspe tam narediti večji korak naprej, bi me zanimala tudi tekmovanja na krajših razdaljah, kjer ima plavanje še večji vpliv na končni rezultat. Predvsem pa si želim graditi na tem, kar sem dosegel v Španiji, ostati zdrav in dobiti priložnost, da svoj potencial pokažem tudi na najvišji ravni.

Vaš največji cilj je ...

Eden največjih ciljev je zagotovo uvrstitev na svetovno prvenstvo Ironman 70.3. To je tekmovanje, na katerem si želim nastopiti in preveriti, kako konkurenčen sem lahko med najboljšimi na svetu. Poleg tega si želim doseči normo za status športnika svetovnega razreda pri Olimpijskem komiteju Slovenije, saj bi mi to odprlo tudi nekatere dodatne možnosti za razvoj športne kariere. Rad bi nastopal na čim več kakovostnih tekmah serije Challenge, ki bo v letu 2027 pod drugačnim imenom, ter se preizkusil tudi na izbranih tekmah Ironman serije PRO. Možnosti je veliko, zato si želim predvsem nadaljevati napredek in si z rezultati odpirati nove priložnosti.

Se posvečate le triatlonu?

Triatlon je še vedno osrednji del mojega življenja, ob koncu lanskega leta pa sem začel razvijati tudi trenersko delo, ki ga želim dolgoročno graditi vzporedno s svojo športno kariero. Delo z drugimi športniki me res veseli in motivira. Pri svojem treningu in trenerskem delu poskušam čim bolj povezovati praktične izkušnje z znanstvenimi spoznanji. To mi je do neke mere dal že študij v tujini, zdaj pa želim z branjem strokovnih knjig in znanstvenih člankov še nadgraditi svoje znanje. Šport se hitro razvija, zato je treba veliko vlagati, da ostaneš v koraku s časom. Enako velja tudi zame kot športnika. Želim razumeti, zakaj nekaj počnem, in ne zgolj slepo slediti nekim trendom.

Torej vam je pomembno tudi trenersko delo?

Trenersko delo mi omogoča, da razvijam tudi strokovno kariero, hkrati pa mi pomaga financirati lastno športno pot. Profesionalni triatlon je namreč finančno precej zahteven šport, saj stroški treninga, opreme, potovanj, tekmovanj in regeneracije hitro narastejo. Velik del svoje kariere zato organiziram in financiram sam, ob tem pa sem iskreno hvaležen vsem, ki me podpirajo in verjamejo vame že od začetka moje profesionalne poti, še posebno podjetju VitalGo z Jernejem Janežičem na čelu. V naslednjih sezonah si želim to zgodbo nadgraditi z iskanjem novih sponzorjev. Verjamem, da lahko skupaj ustvarimo uspešno zgodbo, ki bo koristila obema stranema, meni pa omogočila, da še več energije namenim treningu in tekmovanjem.