Promet pada, cene rastejo

V teh dneh sta bili objavljeni dve pomembni novici, ki odstirata pogled na slovenski nepremičninski trg. Geodetska uprava je na svojih spletnih straneh najprej objavila poskusni izračun posplošenih vrednosti devetih milijonov nepremičnin v Sloveniji. Naval na spletno stran e-prostora je bil tako velik, da so strežniki komajda še zmogli promet vseh, ki so si želeli preveriti, kakšno vrednost Gurs pripisuje njihovi (pa morda tudi sosedovi) nepremičnini. V določenem trenutku so menda zabeležili celo tristo tisoč obiskov v le desetih minutah. Ob tem so bila glasna tudi ugibanja, ali bo tovrstno vrednotenje ponudilo nekakšno osnovo za nepremičninski davek, o katerem je že nekaj časa govora.

Hkrati je zanimiva tudi ocena vrednosti celotnega nepremičninskega fonda Slovencev. Od leta 2017 do danes je po vrednotenju Gursa narasla s 160 na 280 milijard evrov. V le nekaj letih so torej slovenske nepremičnine pridobile tri četrtine svoje vrednosti.

Drugi dokument, ki so ga čakali vsi, ki spremljajo nepremičninski trg, je Gursovo poročilo za prvo polovico letošnjega leta. To je potrdilo, da obrata na nepremičninskem trgu nismo dočakali, kljub temu da se je ta že nakazoval. Trend pa je lahko skrb vzbujajoč. Ob vse manj sklenjenih poslih cene še vedno rastejo. Na geodetski upravi to pripisujejo nezadostni ponudbi novih stanovanj v mestih, previsokim cenam manj kakovostnih nepremičnin, pa tudi velikim denarnim presežkom vsaj dela prebivalstva (v depozitih imamo 27 milijard evrov), v zadnjem času pa tudi sproščanju primeža visokih obrestnih mer, kar znižuje stroške financiranja nakupov. Kot pravijo, je »glavni razlog za rast cen še zmeraj veliko plačilno sposobno povpraševanje na strani bogatejšega sloja, ki pri nas v največji meri vlaga presežke denarja v stanovanjske nepremičnine«. Za razliko od bogatejšega sloja prebivalstva v razvitih zahodnih državah, ki v veliko večji meri vlaga v delniške trge, bi lahko dodali.

Nakup nepremičnine, kot kaže, vsaj za del prebivalstva ne predstavlja več reševanja stanovanjskega problema, ampak finančno naložbo. S tem ni nič narobe, dokler to ne vodi v pospešek gradnje nadstandardnih nepremičnin ob hkratnem pomanjkanju finančno dostopnejših stanovanj. Da se to splača investitorjem, gre seveda razumeti. Če pa želimo zagotoviti varno prihodnost čim večjemu delu prebivalstva, bodo potrebne spremembe tudi v stanovanjski politiki. In verjetno tudi sprememba mišljenja, da je presežek denarja vselej najbolje vložiti v nepremičnino.