Prostovoljno gasilstvo prehaja iz roda v rod

Kranj – V register nesnovne kulturne dediščine sta bili vpisani dve novi enoti: priprava mežerlov – koroške jedi iz pečene drobovine prašiča, kruha, začimb in jajc, ki jo v kmečkem okolju pripravljajo zlasti ob kolinah v poznem jesenskem in zimskem času, in na predlog Gasilske zveze Slovenije tudi prostovoljno gasilstvo.

Kot so zapisali v utemeljitvi vpisa, ima prostovoljno gasilstvo v Sloveniji dolgo tradicijo in pomembno vlogo tako v lokalnem kot tudi v širšem okolju. »Gasilci in gasilke igrajo pomembno vlogo pri zaščiti skupnosti ter reševanju življenj in premoženja, hkrati pa krepijo občutek za solidarnost in povezujejo skupnosti.« V Sloveniji je prostovoljno gasilstvo izredno dobro razvito in razširjeno, saj kot so po vpisu v register nesnovne kulturne dediščine navedli na ministrstvu za kulturo, je bilo lani v gasilska društva včlanjenih okoli 160 tisoč članov, med katerimi je 50 tisoč operativcev. »Vsem gasilstvo predstavlja način življenja,« so poudarili in dodali, da je prostovoljno gasilstvo še posebno pomembno na podeželju in v krajih, kjer ni poklicnih gasilskih brigad, prostovoljni gasilci pa delujejo tudi v okviru nekaterih večjih tovarn. Gasilski domovi so praviloma tudi središča kulturnega in družabnega življenja.

Po besedah predsednika Gasilske zveze Gorenjske Jožeta Derlinka v Sloveniji deluje 1341 društev, od tega je 1299 prostovoljnih gasilskih društev. Z obžalovanjem ugotavlja, da se v zadnjih desetletjih zmanjšuje število prostovoljnih industrijskih gasilskih društev, saj delodajalci na to vse bolj gledajo zgolj kot na strošek. »Čeprav je v primeru industrijskih požarov škoda navadno zelo velika, ob čemer je strošek gasilstva praktično zanemarljiv.«

O velikem pomenu prostovoljnega gasilstva v Sloveniji priča tudi podatek, da smo po številu gasilcev na število prebivalcev med vodilnimi državami na svetu. »Vsi se čudijo, kako razvito imamo gasilstvo na prostovoljni ravni, saj tako ni nikjer drugje. A pri nas je to tradicija, ki prehaja iz roda v rod. Tudi moj oče je bil gasilec in zdaj sem že sam petdeset let gasilec,« pojasnjuje Derlink. Veseli ga, da je ta tradicija dobila priznanje tudi z vpisom v register nesnovne kulturne dediščine. Za nemoteno nadaljevanje te tradicije pa se mu zdi zlasti pomembno delo z mladimi. »V mestih imajo malce več težav s pridobivanjem podmladka, saj imajo otroci na voljo številne dejavnosti, po vaseh pa se večina stvari dogaja pri gasilcih in zato otrok ni težko navdušiti.« Posebno ga veseli, da se v gasilske vrste vključuje tudi vse več deklet.