Prvi v avstrijskem pokalu

Spodnje Bitnje – Letošnjo sezono je 25-letni Jaka Primožič iz Spodnjih Bitenj končal kot zmagovalec avstrijskega pokala, prav tako pa je bil med tvorci novega uspeha Tadeja Pogačarja in slovenskega kolesarstva.

V kakšnem spominu vam bo ostala pravkar končana sezona?

Lahko rečem, da je za menoj uspešna sezona, saj mi je uspelo tisto, kar sem si zadal pred začetkom. To pa pomeni, da sem ponovno, drugič zapovrstjo, zmagal v avstrijskem pokalu in tudi na dveh dirkah. Celo sezono sem bil v vrhunski formi, končala pa se je z zmago Tadeja Pogačarja na svetovnem prvenstvu v Švici, kar nam je vsem v reprezentanci veliko pomenilo.

Znano je, da ste na svetovnem prvenstvu vsi pomagali Tadeju Pogačarju. Kakšna je bila vaša vloga?

Bilo je logično, da smo bili na dirki pomoč Tadeju Pogačarju. Na začetku sem kril hrbet Pogačarju in Rogliču ter delal vse, da jima je bilo lažje. Nato sem poskrbel za napad, kjer se je naredila selekcija. Vsak v ekipi je pač naredi to, kar je imel za svojo nalogo – in morda še kaj več.

S Tadejem Pogačarjem sta prijatelja že vrsto let, saj sta tudi enako stara?

Poznava se že, odkar kolesarim, sva isti letnik in od nekdaj sva tudi reprezentančna kolega. Vrsto let sva dirkala skupaj ali eden proti drugemu in res lahko rečem, da sva že dolgo prijatelja.

Boste tudi v novi sezoni ostali pri ekipi Hrinkow?

Načeloma smo že dogovorjeni, se pa menda v moštvu obeta kar nekaj sprememb. Ostal naj bi tudi športni direktor Matej Mugerli, s katerim se odlično razumeva. Včasih sva še skupaj dirkala in tudi on je bil tisti, ki me je pred tremi leti povabil v ekipo.

Kolesarji se navadno delite na tiste, ki imajo raje klanec, in sprinterje. Kam se prištevate?

Jaz sem dober za vse, nisem pa vrhunski. Mislim, da sem najboljši na zahtevnih enodnevnih dirkah, na dirkah z veliko višinsko razliko, kjer navadno pride v cilj le nekaj kolesarjev.

Vam je všeč status v klubu in reprezentanci?

V klubu sem med boljšimi in logično je, da sem mi na dirkah, ki mi ustrezajo, navadno vsi podredijo. Kolesarstvo je pač ekipen šport, še vedno pa obstaja hierarhija, ko je pomembno, kdo je za kaj dober in kdo ima boljše rezultate. Tako je tudi v reprezentanci, ko pomagamo najboljšemu.

Ste že dosegli to, kar ste si v kolesarstvu želeli?

Od vedno sem si želel voziti na največjih dirkah, bolj sicer klasike kot tritedenske dirke. To še ostaja želja, se imam pa dobro tudi zdaj, saj je kolesarstvo zame služba in hkrati hobi.

Je pa to nevarna služba, glede na to, kar ste doživeli letos na dirki v Avstriji ?

Z Andrejem Dregejem sva vozila na dirki po Avstriji z Velikega Kleka skoraj skupaj, ko je pri veliki hitrosti nesrečno padel in zadel v skalo. Na sezono vidim vsaj pet podobnih padcev, ta pa je bil žal usoden. Ko sem prišel domov, sem bil še nekaj časa močno potrt, vendar dejstvo je, da se te stvari pač dogajajo. Ne le na kolesu.

S čim se sprostite, ko niste na kolesu?

Zaposlen sem v športni enoti Slovenske vojske in vsako leto imam zato nekaj dolžnosti, od predstavitev do promocijskih dejavnosti in usposabljanj. Od nekdaj imam rad športne avtomobile in motorje. Žal imam malo časa in se s tem ukvarjam bolj v mislih. Vsako leto pa se vseeno vsaj kdaj rad kam zapeljem.