Pogi izziv
Pogačar ni ujel le Angleža
Brazgotina – ne sram, ampak lepo znamenje za novo življenje. To je stavek 11-letne Glorie, izrečen na dogodku Krog hvaležnosti in sodelovanja, ki ga je ob evropskem dnevu darovanja organov in tkiv organiziralo Društvo Transplant. Gloria in njena tri leta starejša sestrica Alja sta v svojih mladih življenjih prestali že veliko. Ogromno. Preveč. Zaradi redke genske mutacije, ki povzroča okvaro in posledično odpoved jeter, so obema presadili jetra. Danes živita zato, ker se je nekje nekdo odločil, da bo darovalec. Živi tudi več kot dvajset drugih, ki so bili pripravljeni na prireditvi deliti svojo zgodbo. Predvsem z namenom spodbujanja k razmisleku in opredelitvi glede darovanja organov.
Darovanje organov je občutljiva tema, na katero je prilepljenih kar nekaj predsodkov. Vsa mogoča vprašanja se porajajo človeku. Bodo zame v primeru, da sem darovalec, izkoriščene vse možnosti zdravljenja? Bo moje telo po smrti obravnavano na spoštljiv način? Kaj pa, če bodo moji organi postali predmet nezakonite trgovine? Vsa ta vprašanja izhajajo tudi iz dejstva, da je smrt – najbolj naravna stvar na tem svetu – še vedno tabu. Ljudje o njej neradi govorimo, še manj radi to temo raziskujemo.
Letošnji evropski dan darovanja organov in tkiv nosi sporočilo: Dan za pogovor, dan za opredelitev. Zakaj je pomembno, da o tem razmišljamo danes, četudi se morda zdi nepotrebno in prekmalu? Zato ker takrat, ko ali če bomo kdaj v življenju postavljeni pred to vprašanje, ne bo lahko. »Ko se zgodi najhujše, so svojci v stanju šoka, travme. Takrat sploh ne slišijo besed. Naša želja je, da bi se o tem prej pogovarjali znotraj družine, ker smo potem v travmatičnih situacijah slišani, svojci lahko dojamejo, kaj jih sprašujemo. Odločitev za ali proti je odločitev, s katero svojci živijo celo življenje. Velikokrat jim je žal, da niso takrat rekli da,« pravi Jana Šimenc, strokovna sodelavka Zavoda Slovenija-transplant. Pri tem poudari, da opredelitev za darovanje še ne pomeni, da bo posameznik res darovalec, temveč gre za širjenje zavedanja, za dejanje simbolne narave. »Trikrat večja verjetnost je, da bo človek potreboval organ, kot pa da bo umrl na način, da bo lahko daroval organ,« še doda. Posameznik, ki se odloči sam opredeliti (kakorkoli že), na ta način razbremeni svojo družino. V Sloveniji več kot 80 odstotkov ljudi podpira darovanje, opredelijo pa se le redki.
Ta trenutek v naši državi na novo priložnost, na tisti življenjsko pomemben klic, čaka 241 bolnikov. Vsak izmed nas ali naših bližnjih se lahko kadarkoli znajde na tem seznamu. Bomo razmislili o tem danes ali odložili to neprijetno temo na kdaj drugič?