Referendum – za in proti

Andrej Pleterski
 

S katerimi argumenti podpirate Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?

Za zakon sem se odločil v tistem hipu, ko sem videl očetovo kri na kopalniških ploščicah, potem ko je neuspešno skušal končati svoje trpljenje. Taka doživetja se ne smejo dogajati. Urejena država mora svojim prebivalcem nuditi pomoč pri končanju življenja, če jo v svojem trpljenju zanjo prosijo. Slovenija bo prva država, kjer bo pomoč uzakonjena kot pravica, in ne kot dejanje usmiljenja zdravnikov po njihovi volji. To je eden od razlogov, zakaj zdravniki, ki ne priznavajo volje pacientov, zakonu nasprotujejo. Vse drugo je prazno leporečenje.

Katere so po vašem mnenju varovalke, da ne bi prihajalo do zlorab zakona?

Slovenski zakon ima več varovalk kot katerikoli drugi na svetu, a tudi tam kljub manjšemu številu varovalk doslej še ni prišlo do sodno potrjene zlorabe. Seznam varovalk je dolg, naštel bom samo nekaj poglavitnih. Pomoč je namenjena samo samousmrtitvi. Nihče ne sme končati življenja nekomu drugemu. Zaprosi lahko samo vsakdo zase, nihče za nekoga drugega. Biti mora sposoben odločati o sebi in informiran o svojem stanju. Obravnava ga najmanj osem oseb in nastane najmanj pet podpisanih dokumentov. Izjava o informiranosti in prošnja za pomoč nastaneta pri notarju. Pacient je večkrat vprašan, ali vztraja pri svoji želji po pomoči, tudi v zadnjem trenutku – in kadarkoli lahko odstopi. Če bo na dan postopka izgubil sposobnost odločanja o sebi, bo postopek prekinjen in se bo lahko nadaljeval šele, ko se bo ta sposobnost povrnila.

Ali menite, da bo – tudi z ugovorom vesti nekaterih zdravnikov – pomoč pri prostovoljnem končanju življenja mogoče zagotoviti?

Po besedah predsednice Zdravniške zbornice Slovenije Bojane Beović je lanski referendum pokazal, kolikšen delež zdravnikov podpira imenovano pomoč – torej večina. Za izvedbo pomoči ni strahu. Res pa glasna in vladajoča manjšina zdravnikov skuša vzbuditi dvom o tem.

Kakšen je vaš poziv volivcem pred referendumom?

Če si želite življenje brez moreče skrbi zaradi misli na trpljenje, življenje, ki bo napolnjeno s smislom do mirnega in dostojanstvenega konca, če želite, da bo ta konec v ljubečem objemu najdražjih, če želite, da vaši svojci ne bi trpeli zaradi vas ob vašem koncu, pojdite na referendum in glasujte za.

Milena Miklavčič
 

Zakaj ste proti zakonu?

Nasprotujem zakonu, ker ruši temeljno vrednoto – svetost in nedotakljivost življenja. Vsak od nas pozna rek: Ponudiš prst, zagrabijo te za celo roko. To pomeni, da bi prej ali slej prišli na vrsto vsi, ki so družbi v breme, ki so ji odveč. Po drugi strani je evtanazija očiten dokaz, da se nočemo več soočati s trpljenjem, starostjo in boleznijo. Že brez evtanazije je odnos do bolnih in trpečih danes precej drugačen, bolj brezoseben, kot je bil nekoč, ko je za takšnega skrbela vsa družina.

Poudarjate, da gre za evtanazijo in ne samousmrtitev.

Z izrazom samousmrtitev, pri kateri zdravnik ne izvede dejanja, temveč »le« nadzira sredstva ali postopke, se – vsaj po mojem razumevanju – ustvarja vtis, da je vloga zdravstvenega osebja komaj omembe vredna. Kar pa ne drži! Žal živimo v času, ko je leporečje pomembnejše od jasnih, zelo konkretnih izrazov, s katerimi bi ozaveščali ljudi. Morda sta to storila le dva: premier Robert Golob, ko je izjavil, da so »živi, nepokretni starši za mlade smola«, in eden od pobudnikov zakona, Igor Pribac, ki že ves čas trdi, da je »evtanazija cenejša od paliative«​.

Kakšna je prava pomoč hudo bolnim, umirajočim?

Prava pomoč ni, da bližnjemu pokažemo, da je odveč. Paliativna oskrba bi morala dobiti več pozornosti, več finančnih sredstev, da bi lahko zaživela v svoji polnosti. Bolnim bi morali lajšati bolečine in jih v težkih trenutkih čim večkrat držati za roko. Potrebujemo tudi ustrezno izobražen kader, ki bi na paliativnih oddelkih skrbel za bolne, ki odhajajo. Več bi se morali pogovarjati o človečnosti, ki je nujna v trenutkih poslavljanja od tuzemeljskega življenja. Ko človek začuti, da ni sam, da ima ob sebi bližnje, ki ga slišijo, se želja po smrti kot rešiteljici umakne, trpljenje pa postane znosnejše. Prava rešitev je torej v bolj človeških odnosih, v skrbni negi bolnega, v empatiji. To so zelo težki trenutki, a občutek, da si vse naredil prav in po najboljših močeh, je potem, ko pride smrt, kot tolažilen obliž za dušo.

Kakšen je vaš poziv volivcem pred referendumom?

Pred odločitvijo za ali proti se pogovorimo tudi z lastno vestjo. Kakšno vest ima družba, ki želi trpečega pahniti v smrt, namesto da bi mu pomagala? Kako se bo oglašala vest pri tistih, ki bi svoje bližnje nagovarjali, naj čim prej odidejo, ker so jim v breme? Vest je naš notranji glas, ki nas opozarja, kdaj prestopamo mejo med prav in narobe, odvisen pa je od vrednot, ki jih nosimo v sebi. Ko razmišljamo o evtanaziji, nam, če jo slišimo, zelo vztrajno govori: Ali imam res pravico odločati o življenju drugega?