Romana September in Vse luči

Ljubljana – Kamničanka Ana Schnabl, pisateljica, publicistka, literarna kritičarka in kolumnistka britanskega dnevnika Guardian, je nedvomno ena od izstopajočih Beletrininih sodobnih avtoric. Za zbirko kratkih zgodb Razvezani (2017) je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, njen romaneskni prvenec Mojstrovina, ki je izšel tri leta kasneje, je bil dobro sprejet tako doma kot v tujini, njen drugi roman Plima (2022) pa je bil lani uvrščen tudi v širši nabor za nagrado kresnik. Seveda v septembru je izšel njen tretji roman z naslovom September, v katerem avtorica obravnava patriarhalno nasilje v družini, natančneje moža in očeta nad ženo in hčerjo.

Glavna junakinja Evelin v veliki družinski hiši z malo prostora doživlja očetovo šikaniranje, grožnje in agresivne izbruhe. Zbadljivke, ki jih doživlja v šoli, poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Medtem ko se navzven iz briljantne deklice razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, se v njej dolbejo luknje. Zaupnica – pripovedovalka jih z občutkom odstira. Iz Evelininih spominov, shranjenih telefonskih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo. Iz gostega, preciznega jezika Ane Schnabl nastane mojstrsko izpisana pripoved, ki celo na formalni ravni pogosto – tako kot Evelin – okamni, udari, odplava, se skrha in sestavi nazaj. »September pa ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo to moč, da bolečino omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim,« je zapisano k aktualnemu romanu Ane Schnabl.

Vse luči je naslov najnovejšega romana Muanisa Sinanovića, avtorja štirih pesniških in treh proznih knjig – novele, zbirke kratkih zgodb in romana. Leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec leta, leta 2021 pa kritiško sito za zbirko Krhke karavane, najboljšo leposlovno knjigo po izboru slovenskih literarnih kritikov. Leta 2022 je prejel še Stritarjevo nagrado za najboljšega mladega kritika. »Pisal bom jasne besede, uporabljal besedne zveze, ki jih uporabljajo tudi drugi. Dovolj je bilo želje, da bi bil poseben, da bi v jeziku odkril Indijo Koromandijo, da bi bil mračni Krištof Kolumb, prinašalec smrtne sle, ki me je od sveta le odtujevala in me približevala demoničnim silam,« se samemu sebi zaobljubi pripovedovalec Sinanovićevega novega, njegovega zagotovo najbolj nenavadnega, upamo si reči, da tudi najbolj vznemirljivega in zrelega knjižnega dela. Markantni pripovedni glas se namreč v njem z vso strastno predanostjo zave, da je življenje prežeto s pripovednimi tehnikami, ki jim klasično pripovedništvo ni doraslo, tako da lahko ob Vseh lučeh govorimo celo o nekakšnem zlitju teme in tehnike pisanja, motiv zanj pa je srdit obračun s samim seboj, z bivšo verzijo sebe. Fikcijski esej Muanisa Sinanovića je globoko meditativno delo, ki obsoja samo zato, da bi dalo misliti, saj se v svojem snovnem jedru zaveda, da nas teže neprijetnih spoznanj lahko odreši edinole stava na popolno resnico o sebi. In na novega sebe.

Pri Beletrini pa je svež še prevod v angleščino prav posebnega vodnika po Sloveniji z naslovom Slovenija osebno avtorjev Špele Kuhar in Roberta Potokarja v prevodu Gregorja Timothyja Čeha.