Še bo cvetelo

Narava nas v teh dneh razvaja. V polnem razcvetu je velika stara hruška na sosedovi kmetiji, cvetijo češplje in češnje, pa šmarne hrušice, narcise, spominčice, odpirajo se tulipani, travniki so rumeni od regratovih cvetov. Popke dela zali kobulček, v zraku pa je omamni vonj brogovite, ki je prva, že sredi zime, na naš vrt prinesla obet pomladi. Na sprehodu po gozdni stezici v nosnice butne vonj čemaža, in ko se vzpenjam proti Menini planini, so pašniki polni trobentic, tukaj gor je čas trobentic, modrih zvončnic, vijolic, marijinih srajčk, pozorno oko opazi zaplate planinskih petelinčkov, še višje je vijolično preprogo pogrnil žafran. Razživele so se ptice, družijo se kosi, opazujem taščice in siničke, preganjajo se liščki, celo bela pastirica se je že, prej kot običajno, oglasila na vrtu. In prav včeraj zvečer so se vrnile lastovice.

Cvetoča omama je privabila čebele, čmrlje, muhe in številne druge žuželke, ki pa za marsikoga niso več tako romantični kot cvetovi, na katere sedajo. Da lahko uživamo v pestrosti narave in ne nazadnje, da imamo kaj dati na mizo, so opraševalci ključnega pomena – od njih je odvisen velik delež pridelave hrane, sadja in zelenjave. Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN) je pred kratkim posodobila evropski seznam ogroženih čebel in strokovnjaki ocenjujejo, da v Evropi izumrtje grozi slabi desetini vrst čebel, kar je precej več, kot kažejo nazadnje osveženi podatki iz leta 2014. »Največja težava je izginjanje cvetočih travnikov bodisi zaradi intenzifikacije kmetijstva bodisi zaradi opuščanja kmetijske rabe zemljišč na manj produktivnih območjih. Te izzive dodatno zaostrujejo podnebne spremembe,« so zapisali v aktualni številki revije Brenčač, ki ga izdaja slovensko društvo za varstvo opraševalcev Čmrljica. V društvu ozaveščajo o pomenu, pestrosti, ogroženosti in varstvu opraševalcev, v prvi vrsti pogosto spregledanih divjih opraševalcev, ki opravijo več kot polovico opraševanja. Sem spadajo čmrlji, čebele samotarke, muhe trepetavke, oprašujejo tudi metulji, nekateri hrošči, ose.

Čeprav se mi velikokrat zdi, da mali človek v svetu, ki se vrti in vrtinči po svoje, nima prav nobene moči, v društvu opozarjajo, da na opraševalce lahko vpliva čisto vsak s svojimi vsakodnevnimi izbirami. Ne nazadnje je naše preživetje odvisno od njih. Ni torej tudi naša odgovornost, da jih povabimo v vrt, na balkon ali na okensko polico, bodisi z zaplato nepokošenih ivanjščic, z raznolikimi medovitimi rastlinami, s starimi sortami sadnega drevja ali zgolj s sivko, posajeno v loncu? Meni se zdi, da je. In še bo cvetelo in še bo dišalo.