Še reševalci so jokali

Izjemna je solidarnostna mreža pomoči znotraj slovenskih meja, pa naj gre za finančno pomoč ljudem, ki so jih prizadele poplave ali druge naravne ujme, ali za neprecenljivo pomoč otrokom, ki jih je zaznamovala bolezen s pripisom redka, težko ozdravljiva, ko pogosto ta drobcena in izjemno ljubljena življenja lahko rešijo le inovativne raziskave zdravljenja v svetu, ki so zelo drage, a so večinoma upanje za prihodnost teh otrok. Prošnje za pomoč kar številnih naših nevladnih organizacij naj ostanejo iskrene v svojih dobrih namenih, da bodo ljudje, ki so v nekem trenutku posebej ranljivi zaradi različnih okoliščin, to tudi dobili. Mnogi med tistimi, ki so deležni pomoči, se ne upajo izpostaviti, javno zahvaliti, da ne bi bili deležni dodatne stigme. Žalostno, a prav nihče med nami ne more vedeti, kdaj se bo znašel na tem skrajnem robu.

Kar je treba nujno dodati in ne prezreti: z donacijami sočloveku, ki se je znašel v stiski, pomagajo posamezniki, pogosto neimenovani; in zakaj me ne čudi, da darujejo preštevilni dobrotniki, ki imajo še sami za svoje življenje komaj kaj.

Preselimo se nekaj več sto kilometrov dlje. Kdo bi rekel: daleč od oči, daleč od srca, čeprav nam izjemno stisko ljudi, prizadetih v nedavnih vodnih ujmah na območju Bosne in Hercegovine, še kako nazorno prikažejo snemalne kamere in poročevalci slovenskih televizijskih ekip. Zakaj bi pomagali? Zato, ker smo ljudje, ker nam je mar za sočutje, za sočloveka. Sekunde so odločale o tem, ali bodo preživeli. Jočejo tudi reševalci je bil naslov članka, ki je bil več kot poveden o človeškem odzivu reševalnih ekip, tudi slovenske enote Civilne zaščite, ki je na prizadeta območja odpotovala v pomoč pri odpravljanju posledic poplav. Voda je odnesla življenja, marsikomu prihodnost, za katero je garal.

Akcije pomoči so in verjamem, da bodo ostale. Koliko tega je na plečih države, je seveda vredno kritičnega razmisleka, a naj ostane tudi tisti iskreni osebni občutek, da si nekomu pomagal. Slovenska družba je družba solidarnosti, ker v njej še živijo taki ljudje. Ohranimo to, ker je vredno. Pomagajmo. Tako Rdeči križ Slovenije in Slovenska karitas imata v namen pomoči odprt transakcijski račun in verjamemo, to naj nam daje upanje, da pomoč pride v prave roke nesrečnim prizadetim ljudem po poplavah v Bosni in Hercegovini. Njihove bolečine ne more izplakniti podivjana voda, ki je povzročila gorje, lahko pa pomagamo svojim prijateljem, kjer smo Slovenci vedno dobrodošli. Takšna je zagotovo moja pozitivna izkušnja s potovanj, ki pa ni edina, ko odraščaš, kot sem jaz – v multikulturnem slovenskem mestu. Pomagajmo vsak po svojih močeh.