Še v grobu bi se obračali

Pričujoče pisanje je navdihnila prijateljičina humorna pripoved. Ima sorodnike na Dolenjskem. Tudi že pokojne, ki počivajo v miru na enem izmed manjših dolenjskih pokopališč. Vsega skupaj, pravi, je na njem kakih petdeset grobov. Na pokopališču, ki se razteza nad idilično vasico, so grobovi lično urejeni, sploh v dneh in tednih okoli dneva spomina na mrtve. Za to poskrbi krajevna cvetličarka, ki vsako leto pripravi skromne in nevpadljive ikebane, ki so si na prvi pogled podobne, razlikujejo pa se v barvi cvetja in lesenih dodatkih. Vemo, da ni pomembno, kakšen je okras na grobovih, ampak mnogo bolj to, da pokojnega ohranimo v spoštljivem spominu. A če se skupnost odloči, da bo grobove olepšala v podobni maniri, pa moramo priznati, da to kaže na sodelovanje in dobre odnose. Česar v današnjem času sicer precej primanjkuje.

A glej ga, zlomka, lani se je pripetilo nekaj, česar v mirni vasici niso pričakovali. Ko so prišli na pokopališče, so opazili, da manjka več kot dve tretjini okrasja njihovih grobov. Ocenjeno na oko: manjkalo je okrog trideset ikeban od petdesetih. Niso bile torej všeč le vaščanom in tistim, ki imajo sorodnike na tem pokopališču, marveč tudi nekomu, ki je ocenil, da so tako čudovite, da jih nemara lahko prestavi na kak drug grob. Je šlo za dejanje iz koristoljubja ali zgolj za paglavo početje, tega ne moremo vedeti. A glej ga, zlomka, drugič: v tej vasici je nekdo imel čas, voljo, predvsem pa detektivsko žilico, da se je odločil primer brez prijave policiji raziskati na lastno pest. Vozil se je od pokopališča do pokopališča v radiju nekaj deset kilometrov, stopal od groba do groba in našel skoraj vse ukradene ikebane. No, treba je reči, da tudi lokalna cvetličarka ni ravno od muh, saj je bilo njen podpis najti prav pod vsako. Morda je tudi zato »detektiv« ukradene stvaritve še malce lažje našel.

Mogoče se sliši kot odlomek iz ene od zgodb finskega pisatelja Arta Paasilinne, a žal zgodba ni izmišljena. Grobovi so okrog prvega novembra pravi raj za take in drugačne tatove ali tatiče. Tudi pokojni bi se v grobu obračali, če bi vedeli, da ob njihovem spomeniku stoji ličen aranžma, ki ga je pred tem kaka gospa na drugem grobu položila svojemu možu v spomin, hčerka materi, mati sinu … Tako v kranjski Komunali kot v Akrisu so mi na vprašanje, ali se tovrstne kraje dogajajo tudi na Gorenjskem, odvrnili, da se, pospešeno ravno okrog prvega novembra. Da bi koga zalotili s prsti v marmeladi, ga ravno niso, a vendar pozivajo ljudi, da tega ne počno. Konec koncev spomin na pokojne živi v nas in ni pomembno, ali grob krasi bohotna ikebana ali pa zgolj skromen šopek s cvetjem z domačega vrta.