Simon, kranjski lirik

Kranj – Potem ko so konec oktobra v Kranju s številnimi dogodki zaznamovali 190. obletnico rojstva Simona Jenka, z vrhuncema – proslavo ob pesnikovem spomeniku na njegovi rojstni Podreči in v Mestni knjižnici Kranj s podelitvijo Jenkovih nagrad za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let –, smo v četrtek o pesniku Sorškega polja, kot ga radi predstavljajo šolarjem, dobili še muzejsko razstavo. V Galeriji Prešernove hiše jo je pripravila razširjena ekipa Gorenjskega muzeja, ob osrednjih avtoricah Anji Poštrak in mag. Barbari Kalan še Gašper Peternel, Ana Debeljak in Jana Babšek. Strokovna sodelavca sta bila še dr. Igor Grdina in dr. Urška Perenič, razstavo pa je v že prepoznavnem slogu oblikovala Tjaša Štempihar.

Občutljiv mladenič pesnik

Razstava obiskovalca popelje v sredino 19. stoletja, v čas oblikovanja slovenske knjižne besede in razvoja narodne zavesti, in ob tem razkriva osebno zgodbo ustvarjalca, ki je kljuboval življenjskim stiskam, družbenim normam in lastnim notranjim dvomom – pesnika Simona Jenka. Kot je poudarila Barbara Kalan, je bil to tudi okvir razstave, predstaviti Jenka kot človeka in pesnika, torej obiskovalce popeljati skozi njegove življenjske postaje in ob tem opozoriti na pesnikovo ustvarjalno pot v za Slovence zelo pomembnem zgodovinskem obdobju.

Tako se najprej ustavimo ob Simonovih slikah iz otroštva na desnem bregu Save v vasi Podreča, ko se je fantič še pisal Košenina po svoji materi. »Tam, med zelenimi travniki, med rečnim šumenjem in otroškim nemirom, se je rojeval njegov pogled na svet. A narava pri Jenku ni le kulisa, ampak sogovornik, ki ga spremlja vse življenje,« je v nagovoru ob odprtju poudarila Anja Poštrak. Na razstavi sledimo nadaljevanju šolanja, prvi ljubezni, ki morda tudi spodbudi prve pesmi, ter Jenkovemu pesniškemu ustvarjanju, ujetemu med romantiko in realizmom, med hrepenenjem in streznitvijo, med sanjami in na novo zahtevno resničnostjo. »Če mu je romantika dala občutljivost, tihost, naravo, sposobnost zaznave notranjega sveta, ga je realizem soočil z vprašanji naroda, družbe in človekovega položaja v svetu,« je nadaljevala sogovornica.

Seveda je poudarjeno tudi njegovo šolanje in bivanje na Dunaju, kjer je doživel svoj ustvarjalni vrhunec, ki ga zaznamujejo notranji osebni boji in hrepenenje po domačem kraju, pokrajini, domačih ljudeh. Na razstavi pa spoznamo tudi okoliščine nastanka pesmi Naprej zastava slave, slovenske narodne himne, zdaj himne Slovenske vojske, ter v nadaljevanju njegovo vrnitev v Kranj, kjer je bival le dva meseca in tam tudi umrl.

Zapuščina in nasledstvo

Zanimiva je zgodba o njegovi zapuščini. Med drugim izvemo, da je ta dolgo ležala v predalu Slovenske matice v Ljubljani, kasneje so jo vrnili družini. Brat Ivan jo je hranil do svoje smrti, sestra Mica pa je nato večji del rokopisne zapuščine zaradi po njenem mnenju »preveč zaljubljene vsebine«, zmetala v peč. Tobačnica, v kateri so še vedno njegove cigare (hrani jo Narodni muzej Slovenije) in jo tudi vidimo na razstavi, je edini ohranjen predmet, ki je bil Jenkova last.

Seveda pripoved o Jenku ne gre mimo literarnega glasila Vaje in njegovih sopotnikov vajevcev, tema pa je bila tudi izhodišče za povezavo z osnovnima šolama, ki nosita ime po Simonu Jenku, v Kranju in Smledniku. V kletnem prostoru galerije so na ogled likovna dela in pesmi, ki so jih ustvarili učenci.

Razstava je interaktivna, saj nas spodbuja tudi k sodelovanju. Ob kocki čustev se preizkusimo ob spoznavanju, kako je Jenko skozi pesmi izrazil svoja čustva, ob drevesu slovenskih pesnikov pa smo preizkusili poznavanje naše pesniške dediščine, verz je namreč treba povezati s pesnikovo podobo. Na voljo je še pesniški avtomat, kjer si lahko natisnete želeno pesem, ne le Jenkove, ampak tudi drugih in sodobnih avtorjev.

Kot je še povedala Barbara Kalan, je razstava oblikovana tako, da bo lahko v prihodnje potovala tudi po šolah in knjižnicah ter tako obujala spomin na Simona Jenka.