Skočil ni več, uživa z družino

Lani v Planici se je od veličastne kariere smučarskega skakalca poslovil Peter Prevc. Tudi letos na tem velikem športnem dogodku ni manjkal. Še vedno je deležen velikega zanimanja, tako pri gledalcih kot tudi medijih. Za vse si je vzel veliko časa.Ostaja v srcih številnih navijačev. V pogovoru nam je 32-letnik iz Dolenje vasi, ki z družino živi v Radovljici, povedal več o tem, kako je preživel prvo leto športnega pokoja, česa vse se je lotil, kako je doživljal uspehe slovenskega skakalnega športa, še posebno sestre Nike in brata Domna, pa tudi o tem, kakšne načrte ima za prihodnost.

So se leto kasneje v vas vrnili ti občutki z zaključka kariere? Kako se spominjate svojega slovesa?

Prav veliko časa, da bi se vrnili spomini, v Planici nisem imel. Ti utrinki so bili morda malo bolj prisotni ravno ob prvi obletnici, ko so ljudje o tem pisali na družbenih omrežjih. Slovesa se sicer spominjam s presežniki. Predvsem čutim osebno zadovoljstvo, ki ga ne doživiš velikokrat v življenju, in hkrati pomirjenost. V športnem smislu mi je uspelo nekaj gromozanskega. Slovesa ne bom nikoli pozabil, prav tako kot tudi ne vse te energije, ki je bila nekje v zraku, oziroma občutkov, čutenja ljudi. Tega tudi na kakšnih dogodkih drugje ne doživiš tako močno.

Kje imate skakalne smuči, s katerimi ste zaključili kariero?

Smuči, ki mi jih je Peter Slatnar dal za na podelitev, »ta lepe«, imam doma, tiste, s katerimi sem nazadnje skakal, pa ima ati v salonu – ene v Ljubljani, druge pa v Dorfarjih.

Ste v tem letu naredili še kakšen skok na skakalnici?

Ne še. Morda grem poleti, a me ne bo nihče videl. (smeh) Če se bo to zgodilo, bo to zgolj za mojo dušo in brez tekmovanja. Sicer pa adrenalina ne pogrešam, ne potrebujem kakšnega nadomestka.

Vam je skakalni dres še prav?

Ne vem, takoj sem se zredil za sedem kilogramov.

Koliko ste sicer športno aktivni?

Pustil sem si čas. Morda se bo slišalo poetično, ampak pustil sem, da me stvar pokliče. Zelo redko sem treniral. Nekajkrat sem šel na tek ali pa v hribe, ampak precej manj, kot sem mislil. Res ne čutim želje in potrebe po tem, ker sem usmerjen drugam. Grem na kolo z družino, se z otrokoma igram s kockami, beremo ... Branje zvečer je rutina. Uživam v družinskem življenju.

Kako ste preživeli leto po upokojitvi?

Imel sem še kar nekaj neizkoriščenega dopusta. Prenesel sem ga iz prejšnjih let. (smeh) Kar veliko smo potovali. Vpet sem tudi v gradnjo vetrovnika v Žirovnici, v Argeti sem bil na pripravništvu in se v tem času zelo veliko naučil, z ženo sva ustanovila fundacijo. Dejaven sem v različnih smereh. Bomo videli, kam me bo peljala pot.

Lahko kaj več poveste o Fundaciji Petra Prevca?

Z ženo sva jo želela zagnati okrog letošnje Planice, a se nama časovno ni izšlo, tako da se sedaj vse skupaj bolj počasi premika. Namen je izobraževanje staršev, trenerjev in vzgojiteljev, za kar bodo skrbeli različni strokovnjaki. Ne bodo pa vključene samo športne vsebine. Ni samo šport dejavnik v življenju. Najpomembnejši je zdrav, pošten človek – in takšen je lahko potem uspešen na kateremkoli področju. Zdi se mi, da družba potrebuje takšne stvari – tudi starši potrebujemo podporo, ko ne vemo, kaj narediti, zakaj se otrok obnaša tako, kot se, da nas nekdo pomiri, da ne delamo nič narobe, da so to naravne stopnje otrokovega razvoja.

Ste oče dveh sinov. Sta tudi onadva že kaj vključena v šport?

Ludvik je v prvem razredu. Trenira plezanje, hodi na telovadbo in na glasbo. To pomeni, da ima tri dni v tednu še nekaj poleg šole – in to je dovolj. Oskar pa je star tri leta in še nima pravice do popoldanskih dejavnosti. Moje mnenje je, da do vstopa v šolo otrok tega ne potrebuje. Potrebuje varno domačo celico. Šport je koristen del družbe, predvsem gibanje je pomembno. Glede profesionalnega ukvarjanja s športom pa sem zagovornik, da se to zgodi čim kasneje.

Kaj pa vetrovnik, ki ga Švedi gradijo v Žirovnici?

S tastom, predvsem on, sva vez med Švedi, ki gradijo, in izvajalci tukaj. On nadzira potek, fotografira, obvešča, ali gre vse po načrtu. Odprtje načrtujejo oktobra. To bo velika pridobitev. Ali bom kakorkoli vpet potem, bomo še videli. Odvisno od tega, ali bomo prišli skupaj.

Ste spremljali svoje nekdanje reprezentančne kolege in koliko ste še v stiku z njimi?

Spremljal sem vse tekme, razen iz Japonske z zamikom. Na nekaterih sem bil tudi v živo. Največ sem v stikih z Robertom Hrgoto. Že prej sva bila zelo dobra kolega, v času, ko je bil moj trener, pa sva morala osebne stvari dati malo na stran. Zdaj se lahko spet več slišiva in pogovarjava tudi o drugih stvareh. S Timijem (Zajcem, op. a.) sva bila večkrat v stiku, ker sva bila tudi že prej zelo veliko skupaj. Z drugimi pa niti ne, bolj čestitke, pohvale in spodbude.

Letošnja sezona je bila v skokih tudi v znamenju Nike Prevc. Verjetno je v vlogi starejšega brata privilegij spremljati tako dominantno skakalko?

Je privilegij, kdaj pa to pomeni tudi zaskrbljenost, ker si želiš, da bi bila zadovoljna. Do sebe je zelo stroga. Zelo težko je zadovoljna sama s sabo, česar ji kdaj ne privoščim, saj bi lahko imela kakšen popoldan precej bolj miren, pa se sekira, če skoki niso bili odlični, perfektni.

Tudi vi ste izkusili, kako je biti serijski zmagovalec. Se je obrnila kdaj k vam po kakšen poseben nasvet?

Ko gre, takrat gre. Nimaš kaj. Takrat je potrebno samo to, da jo tisti okrog nje čuvajo, je ne preobremenijo, ne naložijo pritiska, ampak ji ga odvzamejo. Takrat tekmovalec potrebuje samo servis in prostor, da dela to, kar zna najbolje.

Ste od Domna in Nike pričakovali svetovna rekorda?

Pravijo, da je po bitki lahko biti general. Za oba sem bil kar prepričan, da lahko postavita osebna rekorda, za svetovnega pa bolj za Domna kot za Niko. Bil sem prepričan, da če kdo na svetu lahko skoči rekord, je to on. Oba rekorda sem imel tudi privilegij videti v živo. Evforija, ki je takrat šla skozme, je bila neverjetna.

Bilo je že več vprašanj, kam bi se uvrstila Nika, če bi bila na moški tekmi. Vaše mnenje?

V Vikersundu bi bila nekje med 15. Lahtija ne morem komentirati. Je pa tako, da moški in ženski šport sta moški in ženski z razlogom. Narava je naredila dve različni telesi in to je treba spoštovati. Če gre moški med ženske, je v prednosti. Ženska pa je med moškimi v deficitu, ker je fizična moč drugačna.

Si želite, da bi tudi ženske letele v Planici?

Predvsem bi rad najprej videl, da jih več skače daleč v Vikersundu. Najprej mora žirija v Vikersundu dopustiti, da jih več poleti do 220 metrov, da tudi dekleta začutijo, kaj to je. Potem pa lahko takoj pridejo v Planico, kjer je več višine z mize, bolj te »preruka« v prvem delu, je drugače.

Štirje v družini ste se podali v skoke. Kako Niko kot skakalko tehnično primerjate z vami tremi fanti?

Na tehniko ne gledam na način, kdo je komu podoben, tudi se nisem nikoli spuščal v to. Mene zanima figura, ki se doseže po petdesetih metrih, kako do tega kdo pride, mi je pa dosti vseeno. Ona sedaj to zna. Očitno pa imamo podobno razmišljanje, da znamo slediti in iti čez sebe, si zaupati, da to zmoremo narediti. Mislim, da je to pri našem športu, sploh na velikankah, potrebno.

Med petimi otroki le najmlajša sestra ni v skokih. Seveda je težko o tem, a vendarle: kaj bi bilo, če bi za vami brati in Niko prihajala še ona?

Glede na trend, bolje, da ne vemo, kaj bi bilo. (smeh) Ona je v baletu.

Se v prihodnje morda vidite tudi v trenerskih vodah?

Delovni čas trenerja od treh do šestih popoldne je izredno nehvaležen. In to je trenutno skregano z mojimi prioritetami. Takrat je moja želja biti doma. To je prioriteta. In na podlagi tega moram najti delovno okolje, v katerem bom zadovoljen.