V slovenskem sistemu šolske prehrane, ki velja za enega najbolje organiziranih in dostopnih v svetu, so že v preteklem šolskem letu uvedli nove prehranske smernice. / Foto: Tina Dokl
V slovenskem sistemu šolske prehrane, ki velja za enega najbolje organiziranih in dostopnih v svetu, so že v preteklem šolskem letu uvedli nove prehranske smernice. / Foto: Tina Dokl
Šolska prehrana temelj za boljšo prihodnost
Ob svetovnem dnevu hrane, 16. oktobru, ki smo ga letos zaznamovali s sloganom Z roko v roki za boljšo (pre)hrano in boljšo prihodnost, so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje poudarili sistem šolske prehrane, ki ima pri nas velik, a še ne povsem izkoriščen potencial za spodbujanje trajnostnih prehranskih navad.
Ljubljana – V slovenskem sistemu šolske prehrane, ki velja za enega najbolje organiziranih in dostopnih v svetu, so že v preteklem šolskem letu uvedli nove prehranske smernice. Te se ne osredotočajo le na prehransko ustreznost obrokov, temveč tudi trajnost in lokalno pridelavo, so navedli na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Raziskava, ki so jo izvedli na 101 osnovni šoli, je pokazala, da je v šolskih obrokih zadovoljivo poskrbljeno za svežo zelenjavo in pitno vodo, medtem ko so stročnice, polnozrnata živila in kaše vključeni redkeje, nekoliko bolj pogosto pa nekatera beljakovinska živila živalskega izvora. »Prehod na nove smernice tako prinaša številne priložnosti, da se šolska prehrana prepozna kot ključna družbena, zdravstvena in razvojna politika, ki zmanjšuje neenakosti, krepi socialni kapital v obliki različnih povezav šole v lokalnih okoljih ter postavlja temelje za zdravo in trajnostno prihodnost otrok in družbe,« so poudarili na NIJZ.
Ob svetovnem dnevu hrane je NIJZ preko mreže Zdravih šol pripravil tudi strokovno srečanje z naslovom Mleko in šolska prehrana za boljšo prihodnost. Posebno pozornost so namenili vlogi ukrepa šolska shema sadja, zelenjave in mleka, ki »pomembno prispeva k izboljšanju prehranskih navad otrok ter krepitvi lokalne preskrbe in prehranske pismenosti v slovenskih šolah«. Ob tem so poudarili, da zdrav odnos do hrane, ki se začne oblikovati v otroštvu in spremlja človeka vse življenje, močno vpliva na njegovo zdravje, dobro počutje in tudi okolje, v katerem živi. »Vzgojno-izobraževalni zavodi so eden največjih in bolje delujočih sistemov družbene prehrane – dnevno ponujajo okrog 700 tisoč obrokov, ki imajo lahko veliko moč pri usmerjanju različnih s prehrano povezanih javnih politik.« Prav zato je tako pomembno, dodajajo, da prepoznavamo njegovo vrednost ter ga ohranimo in nadgradimo le tam, kjer je to nujno, da bo še bolje izpolnjeval svoje funkcije. »Tako imamo več možnosti, da bomo imeli zdrave otroke, vzgojene v kritične in odgovorne potrošnike.«
Šolska prehrana ima v Sloveniji dolgo tradicijo – od prvih dobrodelnih pobud konec 19. stoletja do sistemske ureditve v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes predstavlja pomemben del socialne in zdravstvene politike. Po besedah prehranskega raziskovalca Mateja Gregoriča z NIJZ je dostopnost zdrave prehrane v šolah že dobro utemeljena kot pomemben dejavnik za ohranjanje zdravja, medtem ko se zasledovanje ciljev trajnostnega razvoja še vzpostavlja. »Ključno vodilo je, da jedilniki po novih smernicah niso le prehransko ustrezni in okoljsko vzdržno naravnani, temveč tudi realno izvedljivi, ekonomsko racionalni, kulturno vključujoči in vzgojno podprti.« Mladi, ob tem poudarja dietetičarka Maja Škrlj, lahko z ustreznim znanjem in motiviranostjo ter vključevanjem v odločitve postanejo ambasadorji zdrave in trajnostne prehrane v šolah, doma in v širši skupnosti. »Učinkovita vključitev mladih kot soustvarjalcev prehranskih praks zmanjšuje odpadke, povečuje sprejemanje lokalnih in sezonskih živil ter krepi kritično mišljenje o hrani.«
Javno naročanje hrane v šolah in ostalih vzgojno-izobraževalnih zavodih je pogosto zapleteno in administrativno zahtevno, opozarjajo na NIJZ. A prav javno naročanje je po besedah raziskovalke Neže Fras vse bolj prepoznano kot pomembno orodje javne politike, ki lahko bistveno prispeva k preoblikovanju prehranskega sistema, zmanjša odvisnost od industrijsko predelane globalne hrane ter prispeva h krepitvi kratkih oskrbnih verig. »Pri tem je ključno, da naročanje spodbuja prednostno izbiro ekoloških in lokalnih živil ter vključuje merila, ki nagrajujejo prehransko kakovost, kratke dobavne verige in trajnostno pridelavo.«