Spomin na grozote kot opomnik

Kranj – Letos mineva osemdeset let od osvoboditve nacističnih koncentracijskih taborišč in konca druge svetovne vojne, zato so se tudi na Gimnaziji Kranj odločili pokloniti spominu na 27. januar 1945, ko je bilo osvobojeno zloglasno koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Na ta dan zaznamujemo svetovni dan spomina na žrtve holokav­sta. Ob tej priložnosti so odprli dve razstavi v avli šole in pripravili pogovor z med vojno ukradenima otrokoma Janezom Žmavcem in Vladimirjem Guno.

Za uvod v prireditev, s katero so na Gimnaziji Kranj zaznamovali svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, so odprli dve razstavi. Nekaj tednov bo v avli šole gostovala razstava Društva taboriščnikov – ukradenih otrok, ki so jo pripravili skupaj z Muzejem novejše zgodovine Celje o med drugo svetovno vojno ukradenih otrocih, ki so bili skupaj z družinami iz Celja deportirani v Nemčijo. Odrasle so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, otroke pa v prevzgojne zavode ali pa posvojitev k družinam v okviru programa Lebensborn. Kranjski gimnazijci, ki so se lansko jesen odpravili na ekskurzijo v Auschwitz, pa so pripravili fotografsko razstavo in fotografije opremili še s pismi iz taborišča, kot so si jih zamislili sami. »S tem želimo sporočiti, da zločini, storjeni nad ljudmi, ne zastarajo, da ne glede na čas, ki je pretekel, spomin na grozote živi in mora živeti naprej kot opomnik.« Zavedajo se namreč, da mir ni nekaj samo po sebi umevnega, ampak se je zanj treba zavzemati.

Eno najtemnejših poglavij zgodovine

Tako je tudi slavnostni govornik, predsednik vlade Robert Golob, poudaril, da so tako njegova vrata kot vrata vlade na stežaj odprta za vse civilnodružbene organizacije, ki si prizadevajo za mir, sožitje in spoštovanje med narodi. »Trpljenje otrok po delovnih, prevzgojnih, koncentracijskih taboriščih po vsej Evropi je eno najtemnejših poglavij zgodovine. In čeprav od osvoboditve taborišč mineva osemdeset let, nam pogledi teh deklic in dečkov še danes segajo v srce in nam trkajo na vest. Predvsem pa se zrcalijo v pogledih ranjenih, ukradenih in razseljenih otrok v Ukrajini, Gazi in na drugih vojnih žariščih po vsem svetu.« Tudi danes po njegovih besedah ne dela za mir in prihodnost tisti, ki razpihuje sovraštvo in nas prepričuje, da se moramo ljudi bati samo zato, ker so drugačni od nas. Dijakom je zato zaželel, da bi odraščali v družbi, kjer bi lahko svobodno razvijali svojo identiteto in tudi sami pomagali graditi tako prihodnost zase. »Naši današnji častni gostje naj bodo vsem nam navdih.« Priznanje organizatorjem spominske prireditve je izrekel tudi izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti Peter Vodopivec, ki je tudi član Skupnosti internirancev Dachau. Spomnil je, da smo danes znova priča brutalni vojni na evropskih tleh in nesprejemljivi brezbrižnosti ob pobijanju nemočnih civilistov na Bližnjem vzhodu. »V zadnjih 80 letih smo se neštetokrat prepričali, da spomin na še tako okrutno preteklo nasilje ne more preprečiti novih izbruhov nasilja.« Zato je po njegovih besedah spoštljiv spomin na množične žrtve nasilne preteklosti in njihovo trpljenje nepogrešljivo orožje proti pozabi in nenadomestljiv del našega samozavedanja in odnosa do sveta.

Da se nikoli ne bi ponovilo ...

Z dijaki sta nato svoje spomine na medvojno obdobje, ko so ju kot ukradena otroka odpeljali v Nemčijo, delila Janez Žmavc in Vladimir Guna. Kot je spomnil ravnatelj Gimnazije Kranj Aljoša Brlogar, je njuna zgodba nekoliko povezana tudi z Gimnazijo Kranj, saj je skupina ukradenih otrok 4. septembra 1945 po vrnitvi domov prenočila v učilnicah kranjske gimnazije, preden so se odpravili proti Celju, kjer so se znova združili s svojimi sorodniki. Ravnatelj je ob tem poudaril, da so zgodbe preživelih ne samo opomnik preteklosti, ampak tudi opomnik za sedanjost in prihodnost, v kateri ne sme biti mesta za sovraštvo. Danes 95-letni Žmavc in 85-letni Guna sta bila med 650 otroki, ki so jih okupatorji avgusta 1942 v Celju nasilno odvzeli staršem in jih odpeljali v Nemčijo, kjer so jih večinoma namestili po zavodih, dojenčke pa tudi v nemške družine. Ob spominih na ukradeno otroštvo je Žmavc izrazil željo, da se nikoli ne bi ponovilo, kar so morali doživeti kot ukradeni otroci, ko so pogrešali očeta in toplo mamino roko in so zato povsem otopeli. Tudi zato so se povezali v društvo, da bi kot pričevalci ohranjali zgodovinski spomin. Guna pa je ob tem še dodal: »Spoštujmo se med seboj; vsak ima svoje križe, težave, preden koga prizadenete, malo premislite.«