Starost in radost

 »Vedno se mi je zdelo, da je starost zelo zanimiva, vedno sem se veliko ukvarjala z njo. Čisto na začetku se tega v bistvu niti nisem zavedala, samo všeč so mi bili ljudje, ki so dolgo živeli.«

Tako v najnovejši knjigi Starost in radost (KUD Sodobnost, 2025) piše norveška pisateljica Linn Skåber. In ko prebiram njene zgodbe, pomislim, koliko zanimivih, navdihujočih starejših ljudi je napolnilo moj novinarski vsakdan v zadnjih nekaj dneh.

Najprej sedem njih, v Domu dr. Janka Benedika v Radovljici. Člani gledališke skupine, ki že od konca pomladi pod vodstvom gledališke mentorice, ki delu s starejšimi namenja svoj prosti čas, zavzeto ustvarjajo predstavo, ki bo premierno na ogled še ta mesec. S potrpežljivostjo, vztrajnostjo, medsebojno pomočjo in tudi humorjem premagujejo vse omejitve: naglušnost, pozabljivost, demenco, težave s hojo … Najstarejši igralec šteje kar 96 let, a skupaj z drugimi na odru dokazuje, da življenjska energija nikoli ne presahne …

Drugo navdihujoče srečanje se je zgodilo v Ljubljani, s častno občanko Jesenic prof. dr. Bredo Oblak, prvo doktorico glasbeno-pedagoških znanosti v tedanji Jugoslaviji, ki pri 88 letih ohranja vso svojo intelektualno jasnost in neverjeten spomin, ki sega v najzgodnejše otroštvo, ko je družinsko hišo na Javorniku obiskoval pesnik, pisatelj in dramatik Tone Čufar. Spomin na »strica Toneta« in njegov rjavi klobuk s povešenimi krajci je živ tudi po več kot osemdesetih letih.

In potem mi torkovo jutro osvetli članek o 93-letni mami Ani, ki jo pozna večina Ločanov, in o njenih legendarnih izrekih, kot je: »Morm mal migat, če ne m ratala stara.« Posebej toplo poboža njeno prijateljstvo z vnukinjo Jano, ki pravi, da je mama njena stoodstotna zaveznica in prijateljica.

Tri lepe zgodbe o starosti, ki je tudi radost. Zdi se, da imajo radostni starejši nekaj skupnega: vsi sprejemajo življenje tako, kakršno je. Z vsem, kar prinese: lepim, težkim, tragičnim, veselim, žalostnim, bolečim. In zdi se, da v starosti odpade vse, kar je nepotrebno: vsa pretvarjanja, vse maske. Postaneš tak, kot si. Kot v otroštvu. Vse je krog. Kot piše Linn Skåber: »Na tej stezi, preden se konča, je morda dobro, da nas je veliko. Da imamo močno mlado roko, na katero se za nekaj časa opremo, da smo starci, ki pomagamo kvišku mladeniču, ki se je spotaknil na stezi pred nami, ali pa da zakličemo komu, ki prihaja za nami, kje je najbolje stopati, da si ne zviješ gležnja, ali da samo z nekom nekaj časa hodimo v tišini, da hodimo z nekom, ki nam v tem trenutku ni podoben, ampak morda mu bomo nekega dne, nekega jesenskega dne, postali podobni mi.«