Svetovni jug v Kazanu

Kaj je BRICS+

»BRICS je mednarodno gospodarsko združenje, ki je sprva združevalo Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko, od 1. januarja 2024 pa tudi Egipt, Etiopijo, Iran, Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate. Od leta 2009 se vlade držav BRICS vsako leto srečujejo na uradnih vrhunskih srečanjih.« (Wikipedija) Letošnje srečanje gosti Rusija v Kazanu, glavnem mestu Tatarstana. Več pa nam o anatomiji to organizacije pove beograjska novinarka Zorana Baković, ki piše za Delo in je vrhunska poznavalka Kitajske in Daljnega vzhoda. Nekaj poudarkov: Vrh v Kazanu kaže, kako neučinkovite so zahodne sankcije proti Moskvi. Povabljenih je 34 držav, ki so vložile zahtevo ali pokazale zanimanje za sprejetje. In Putin se lahko hvali, kako mu je uspelo v Kazanu zbrati globalni jug. Sicer pa so razlike med temi državami in njihovimi voditelji velike, večje kot med voditelji t. i. Zahoda. »Številke kažejo, da je Brics+ široko izhodišče za oblikovanje novih pravil igre v nadaljevanju globalnega razvoja in morda tudi novih načel mednarodnega prava. To, ali bo obstoječa ureditev revidirana, kot si želi Kitajska, ali porušena, kot si želi Rusija, bo vse manj pomembno. Ob koncu zasedanja se bo videlo, ali bo na njem prevladala Putinova groba protizahodna retorika ali filozofski pristop Xi Jinpinga k transcendentalni demokraciji. Kitajski mediji Brics opisujejo kot novi model 'demokratičnih mednarodnih odnosov', ki zahtevajo enakopravnost med različnimi sistemi in enako pravico glasu za vse članice mednarodnih organizacij. Šele čez čas se bo pokazalo, ali bo Brics+ točka razhoda med demokratičnimi in civilizacijskimi državami oziroma, bolj natančno povedano, ali bo ta organizacija ponudila prostor za oblikovanje civilizacijskih načel namesto univerzalnih vrednot, s tem pa tudi prostor za utrjevanje temeljev avtokratskih, avtoritarnih, nesekularnih in iliberalnih sistemov z ene in demokratičnih, parlamentarnih, večstrankarskih in liberalnih ureditev z druge strani.«

Bricsovi »veliki trije«

V BRICS+ izrazito izstopajo trije voditelji – kitajski predsednik Ši Džinping, ruski predsednik Vladimir Putin in indijski premier Narendra Modi. Tudi razmerja med njimi nam razloži Zorana Baković. »Tako Kitajska pod Xi Jinpingom kot Indija pod Narendro Modijem umeščata ozemeljsko celovitost v samo jedro nacionalnih interesov. In čeprav je Xi avtokrat v državi z enopartijsko ureditvijo, Modi pa avtoritarni državnik po številu prebivalcev največje demokracije sveta, sta oba vsak svoji naciji ponudila podobne obljube: da bosta del velike zgodbe o izgradnji najmočnejše sile na svetu, ki bo temeljila na civilizacijskih vrednotah, geografski velikosti in prirojenem občutku kulturološke in zgodovinske izjemnosti. Njun gostitelj Vladimir Putin je nekoliko podoben Xiju in Modiju. Vendar imata Kitajec in Indijec – kljub objemom in izjavam o prijateljstvu in partnerstvu – Rusa za barbara, ne toliko zato, ker je sprožil invazijo na Ukrajino, temveč predvsem zaradi tega, ker celo po dveh letih in pol vojskovanja ni sposoben doseči zastavljenih ciljev. Tako Xi kot Modi sta v dvostranskih pogovorih s Putinom deloma sprejela njegovo tezo, da mora biti Brics medsebojno povezan in trden, da se bo lahko uprl zahodnemu hegemonizmu, oba pa sta bolj ali manj jasno izrazila svoja pričakovanja, da mora čim prej končati vojno. Kljub temu so ti trije državniki stebri tistega ogromnega dela sveta, ki ni Zahod in ki je nekakšen geopolitični in geostrateški trinožnik, na katerega se opira 'globalni jug'. Ne glede na to, kaj vse bi lahko nedvomno očitali Xiju zaradi njegovega prilaščanja Tajvana in ogromnega dela Južnokitajskega morja, pa tudi Modiju, zaradi njegovega hinduističnega nacionalizma s primesmi brezobzirnosti na robu brutalnosti, sta Kitajska in Indija, in to prav takšni, kakršni sta, zelo pomembna utež v ravnovesju, ki se opira na majavi trinožnik. Amerika in Evropa vidita v Modiju sogovornika in partnerja, medtem ko imata Xija za tekmeca. Vprašanje pa je, ali bi indijski premier izgubil svojo privlačnost, s katero si zagotavlja prijazen sprejem pri zahodnih državnikih, če ne bi v njem videli koristne uteži na geopolitični tehtnici, na kateri vse bolj resno prevladuje Kitajska.« (Vir vseh navedkov: Delo)

V fokusu

Na eni strani imamo torej globalni Zahod in njegove najmočnejše države vojaško povezane v Natu, gospodarsko pa v G7. BRICS+ je nekakšna opozicija Zahodu, zaenkrat še močno neenotna, a nenehno rastoča. Je svetovna nasprotja sploh še mogoče preseči?