Svoboda ali nesvoboda mladih deklet

Kranj – Konec leta 2014 je tabloidni časopis v BiH poročal o tem, da je sedem osnovnošolk – trinajstletnic zanosilo na šolski ekskurziji. Po prvotnem šoku ob bombastični novici, ki je pretresla bosansko javnost, se je v naslednjih dneh v več tabloidnih medijih zvrstila serija člankov s poudarjenim senzacionalizmom in vprašanji, kako se je lahko kaj takega zgodilo in seveda kdo je za to kriv. V širši družbi se je razvila široka debata o tem, dekleta pa so bila iz javnega diskurza izvzeta. Njih ni nihče nič vprašal. Se je objavljeno sploh v resnici zgodilo? Tu gre morda iskati prvi razmislek, ki ga ponuja besedilo Tanje Šljivar, ki je svojo praizvedbo doživelo v Deutsche Theatru v Berlinu. Postavlja se namreč vprašanje lažnih novic in družbenih posledic, ki jih take novice povzročijo. Lažne novice se lahko hitro razširijo, resnica pa ostane nekje v drugem planu.

Drugi ključ za branje predstave je vsekakor razprava na temo pravice o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. V ZDA je vrhovno sodišče pred dvema letoma to pravico odpravilo in če sledimo reklu »če Amerika kihne, se svet prehladi«, se podobne tendence o ukinjanju že pridobljenih pravic – v nekdanji Jugoslaviji je bila pravica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok v ustavo vpisana leta 1974 – širijo tudi v nekatere evropske države.

Seveda v drami ne gre zgolj za opredelitev za ali proti splavu, saj se avtorica tematike loteva bolj kompleksno. Skozi monološke pripovedi sedmih trinajstletnic razkriva njihovo intimno doživljanje sveta, najstniške seksualnosti in nosečnosti ter njihovo ujetost v svet tradicionalnih vrednot in družbene stvarnosti, v kateri odraščajo in jo predvsem kritično spremljajo.

Če sprva dobimo občutek, da je žensko telo stvar vseh drugih, ne pa tudi deklet samih – o dogodku razpravljajo mnogi, od medijev, staršev, cerkve do zdravnikov in učiteljev, rešitev problema mladoletnih nosečnic, ki jo zapove nacionalni koordinator za reprodukcijsko zdravje Republike Srbske, je splav –, pa najstnice v svojih monoloških izpovedih vendarle pridejo do besede in razkrivajo okoliščine dogodka ter hkrati premišljujejo njegove posledice.

Igralska zasedba – tokrat je angažiran prav ves ženski del kranjskega ansambla in dve gostujoči igralki – je na odru suverena. Odrasle ženske, med njimi tudi matere, namreč igrajo like trinajstletnic, česar gledalec tako rekoč na opazi. Nasprotno, zmožne so stopiti v najstniške čevlje in razumeti težave mladih deklet, najpomembnejšo med temi, da se z njihovim telesom ukvarjajo mnogi, njih samih pa nihče nič ne vpraša.

Besedilo in predstava delujeta zelo sveže, saj skušata ujeti mladostno energijo in predvsem mladostno dojemanje sveta. Režiserki to uspe z vložki, kot so družabna omrežja, dekleta uporabljajo precej sočen jezik, zavračajo oziroma se posmehujejo vsakovrstnim avtoritetam. Ne nazadnje ravno prav mladostno delujejo tudi kostumi sedmih likov v predstavi. Tudi tako lahko gledalec vsako od sedmih deklet preslika v svojo hčer, nečakinjo, vnukinjo, s čimer predstava kar naenkrat postane tudi osebna, najsi se ukvarjamo s to tematiko ali ne. Mladostno svežino izžareva tudi glasba in prav tako svetlobni napis nad osrednjim scenskim elementom, hotelsko sobo številka sto trinajst, katerega zapis Don't Dream Drems (Ne sanjaj sanj) je pomenljiv. Ne vemo sicer, ali se je novica iz začetka res zgodila ali gre le za sanje, njene posledice in implikacije pa so še kako resnične in da, v današnjem svetu spet aktualne.

Ob režiserki Mojci Madon sta dramaturga Jernej Potočan in Jaka Smerkolj Simoneti, scenografijo podpisuje Urša Vidic, kostumograf je Andrej Vrhovnik, avtor glasbe pa Luka Ipavec.