Tiger in zajec se primeta čez rame

Po dolgih sedmih letih – časovnemu loku kakopak pritiče pravljično število – so v Prešernovem gledališču znova pripravili predstavo za otroke od 5. do 99. leta, kot so zapisali v simpatičen, k likovni ustvarjalnosti navdihujoč gledališki list. Medvedek Pu je že celo stoletje (prva zgodbica o tem ljubkem medvedku je izšla pred natanko stotimi leti za božič v londonskem časopisu Evening News, knjiga zgodb pa leto kasneje) prvo čtivo mnogim generacijam otrok.

Zgodbe o medvedku Puju je po delih Medved Pu in Hiša na Pujevem oglu A. A. Milneja za gledališko različico avtorsko priredila in dramatizirala ter predstavo tudi režirala dramatičarka in režiserka Maša Pelko.

Živali, ki so si med seboj radikalno različne, se odpravijo na eksmedicijo, kot ekspedicijo poimenuje Pu, iskat severni pol in še med potjo izgubljeni Sivčkov rep. Medved in pujsek, tiger in zajec ter osliček po naravnih zakonitostih sicer ne sodijo ravno za isto mizo, a se pod vodstvom Christopherja Robina vendarle skupaj odpravijo na pot, na kateri iščejo in hkrati tudi krepijo medsebojno sožitje. Čeprav so si med seboj tudi značajsko zelo različni, živali namreč povzamejo človeške lastnosti, jim druženje dobro uspeva.

Maša Pelko sledi Milnejevi predlogi, a besedilo hkrati plemeniti s točasnimi domislicami. Ob pomembnih vrednotah, kot sta prijateljstvo in delovanje za skupnost, je v Pujevo predstavo vpletla igriv jezik, kopico malih duhovitosti, izumljenih besed, ob eksmedicji in podlasici, ki je v gaju ni, izvemo tudi za nadlasice in še kakšne nevsakdanje izraze, ne manjka igrivosti, plesa in pesmi.

Ob spremljanju približno uro dolge predstave ne moremo mimo dejstva, da se člani kranjskega igralskega ansambla vsak v svoji vlogi odlično počutijo in temu primerno znajdejo. Ob gostujočem igralcu Petru Alojzu Marnu, ki je suveren povezovalec odnosov med živalmi v stoletnem čarobnem gozdu, navdušujejo osrednji liki v predstavi: odličen je medved Pu, ki ga igra Vesna Pernarčič, do vseh prijazen včasih prijetno zmeden, predvsem pa igriv, Vesna Jevnikar v vlogi zajca nas prepriča s svojo preudarnostjo, prestrašenega in vase negotovega pujska, ki se vseskozi po odru giba na malem stolčku s kolesi, je doživeto oživil Aljoša Ternovšek, divji tiger, ki prepričan v svojo veličino brez miru brzi na oder in z njega, je mojster na rolerjih Miha Rodman, osliček Sivček pa je v usodo vdani brezvoljni Borut Veselko, v songu, ki ga zapoje, ga poimenujemo slovenski Tom Waits.

Pujeva ekipa je tudi v odlični pevski kondiciji, saj je prav glasba pomemben del uprizoritve. Tako besedila, songi so prirejeni po prevodih Gregorja Strniše, ne delujejo preveč otročje in predvsem ne podcenjujejo občinstva, za kar je poskrbela avtorica glasbe in zvočne podobe Mateja Starič z multiinstrumentalistom Matjažem Krivcem. Dovršene kostume je oblikovala kostumografka Tina Bonča, zdi se, da že sama pokrivala posamezne živali naredijo za prepoznavne, k čemur pripomore tudi njihovo gibanje po odru, v dobro voljo nas spravijo tudi njihove plesne kreacije, kar pripišemo oblikovalki giba Viti Osojnik. Scena je preprosta, domovi živali so enormno veliki stoli, ki jih je zasnovala scenografka Vasilija Fišer. Tak je tudi Pu Prešernovega gledališča, zgodba o prijateljstvu za male in velike.