To kron'co bi pa jaz tudi rada imela

Kokrica – Tekaške kilometre je Alenka Pavc začela nabirati pred dobrimi dvanajstimi leti, ko jo je prevzela misel, da bi pretekla Ljubljanski maraton. »Z družino smo prej hodili v hribe, največkrat na bližnji Sv. Jakob nad Preddvorom. Šla sem tudi 'polaufat', ampak le nekajkrat mesečno, ker sta bila otroka še majhna in za drugo ni bilo časa. Potem pa sem leta 2012 v reviji Tek našla plan treningov za Ljubljanski maraton in se začela pripravljati na 42-kilometrsko razdaljo. Pretekla sem jo v treh urah in 35 minutah ter dosegla 37. mesto med ženskami. Tako se je začelo.« Zaradi težav s krčnimi žilami je asfalt kmalu zamenjala za gorski teren; navdušila se je nad gorskimi ultramaratoni, teki s po 100-kilometrskimi progami, na katerih je začela nizati odlične rezultate. Ultra pušeljc Trail in Ultra Vipava Trail je dvakrat zaključila na prvem mestu in enkrat na tretjem, v preteklih treh letih je bila najhitrejša na Ribnca trailu, v teku 12 ur Kranja je bila letos državna prvakinja, lani podprvakinja, predlani tretja, poleg tega je v letu 2022 postala veteranska državna prvakinja v kratkih trailih …

»Tek mi daje občutek svobode, sreče, počutim se živo. Mogoče se sliši smešno, da si po treningu, po navadi dolgem od 40 do 50 kilometrov, rečem: to je to – notranje zadovoljstvo, čeprav sem utrujena.«

Najprej norma in žrebanje

Špartatlon, na katerem morajo tekači premagati 246 kilometrov – razdaljo, ki jo je po zapisih grškega zgodovinarja Herodota pretekel antični tekač Fedipij, ko naj bi v času grško-perzijskih vojn hitel po pomoč v Šparto – je Alenko Pavc mikal že nekaj časa. »Mislim, da je želja začela zoreti, ko sem gledala film ali pa fotografije o teku in videla, kako tekmovalci na koncu dobijo krono iz oljke. Rekla sem si, to kron'co bi pa jaz tudi rada imela.«

Za uvrstitev na eno najtežjih ultramaratonskih preizkušenj na svetu, ki jo v Grčiji organizirajo od leta 1983, je treba doseči normo. »Dosežeš jo lahko le na tekmah, ki imajo certifikat AIMS o izmeri tekaške proge. Na srečo ima tekma 12 ur Kranja ta certifikat, tako da sem jo lahko dosegla na domačem terenu. Tisti tekači, ki imajo za 25 odstotkov boljši rezultat od pogoja, ki je razpisan za Špartatlon, imajo zagotovljeno štartno mesto – običajno je takih le okoli 40 –, drugi smo bili odvisni od žreba.« Kot je še dodala, se je potihoma, za vsak primer, na tekmovanje pripravljala že od januarja in se tako v začetku aprila udeležila tudi tekme 100 milj Istre s 168-kilometrsko razdaljo in 6590 metri višinske razlike, na kateri je dosegla odlično četrto mesto med ženskami. Po junijskem teku v Kranju je imela krajši počitek, nato pa sta s trenerjem Blažem Čadežem stopnjevala priprave na preizkus vzdržljivosti, tekaški treningi so bili nekaj čez 100-kilometrski z okoli 3000 višinci.

Dolga pot do cilja

»Če na startu ne vidiš cilja, težko prideš do konca. In vedno si tudi rečem: Zmorem!« nam je zaupala Alenka. A Špartatlon je poglavje zase. Hvaležna je, da sta jo na poti od Aten do Šparte bodrila mož Uroš in nekdanji kolesar Igor Bertoncelj - Berto. »Ob tem, da je pot dolga, jo otežujejo še časovni limiti, razgibana pokrajina, vzpon na 1100 metrov visok prelaz Sangas, trasa je speljana tudi po avtocesti ... Po trenerjevih navodilih sem začela počasi in prvih 80 kilometrov odtekla z lahkoto. Potem pa se je začela kazati utrujenost, svoje je dodala še vročina, doživela sem prvo krizo …« Ko se je proti večeru ozračje nekoliko ohladilo, je na vzponu na Sangas prehitela kar nekaj tekačev, se spominja. Sledila je slabost, ki je upočasnila njen korak, zjutraj jo je presenetil mraz, na 196. kilometru je tekače čakal še en večji vzpon … »V cilj sem prišla po 33 urah in 4 minutah, utrujena, srečna in objokana, ker mi je uspelo uresničiti veliko željo.« Prihod v Šparto – bila je dvanajsta med ženskami – je bil zelo veličasten, doda. »Domačini te navdušeno pozdravljajo, čestitajo in se veselijo z vsakim tekačem posebej.«

Ob vrnitvi v Slovenijo so se z njo veselile sodelavke, zemeljske stevardese, ki so jo na brniškem letališču pozdravile z glasbo, šopkom, medaljo, košaro »prve pomoči« po naporni preizkušnji, prisrčnimi objemi ... »Sodelavke me zelo podpirajo pri mojem hobiju in z zanimanjem poslušajo moje dogodivščine s treningov in tekem. Pri toliko podpore, kot sem jo doživela na Špartatlonu, pa mi gre še zdaj na jok. Že ob odhodu v Grčijo so me presenetile s plakati in glasnim navijanjem, med tekmo spremljale in spodbujale na daljavo, ob prihodu pripravile tak sprejem, kot ga je deležna le peščica športnikov … Vsem se še enkrat lepo zahvaljujem.«