To pot pa na Antarktiko

Na Antarktiko iz Južne Afrike

Na skrajni jug sveta nas v svoji pripovedi povede vrhunski slovenski alpinist Aleš Česen, rojen leta 1982 v Kranju, sin Toma Česna. Aleš Česen je tudi gorski vodnik. »Zadnja leta novembrske in decembrske dni preživlja na najhladnejši, najbolj suhi in najbolj vetrovni celini na svetu, Antarktiki. Tam ima podjetje, za katero dela, 200 kilometrov v notranjosti celine svoj bazni tabor, iz katerega petične goste vodi na raziskovanje te edinstvene celine.« Kako poteka njegovo delo? »Delam za britansko podjetje White Desert, ki ponuja doživetje Antarktike. Do cilja pridemo z letalom, ne z ladjo. Že sam pristanek letala je kar projekt. Letimo z airbusom A340(iz Capetowna, Južna Afrika, op. M. N.), v katerega gre sicer 300 ljudi, ta model letala ima štiri motorje. Če gre kar koli narobe, ni na tleh nobenega serviserja, piloti nimajo instrumentov ali radarjev, letijo na 'old school' način. Steza se naredi na ledu, dolga mora biti tri kilometre in široka nekaj deset metrov. Naredi jo teptalni stroj, ki ima zadaj ostre zobe, s katerimi drobi led. Delavci nato ta led 'zalikajo' s takšno plastiko, kot jo imajo tudi na naših smučiščih. Vse skupaj potem zmrzne in takšna podlaga ima boljši koeficient trenja kot moker beton. Mislim, da v najboljšem primeru delavci potrebujejo 16 ur, da pripravijo stezo za en vzlet ali pristanek. Tam imamo pa še tri manjša letala, s katerimi se odpravimo na izlete. Ta vsako sezono pripeljejo iz Kanade. Naš glavni tabor leži 200 kilometrov stran od obale. Kot rečeno, večina turistov na Antarktiko pride po morju, mi pa smo bolj v notranjosti Antarktike, čeprav je ta celina še vedno tako velika, da smo, ko se pogleda v celoti, še vedno precej ob robu. Za boljšo predstavo – od našega tabora do morja je 200 kilometrov proti severu, do južnega pola pa je še okoli 2000 kilometrov.« Kdo so ljudje, ki si lahko privoščijo tak način potovanja? »Odvisno, kako gledamo na ta profil gostov. Vsaj iz mojega zornega kota so to čisti turisti, niso pa povprečni turisti, predvsem s finančnega vidika, saj je to, kar se gremo, nekajkrat dražje kot programi s križarkami. Na svetu je pač veliko ljudi, ki imajo toliko denarja, da si kaj takega lahko privoščijo. Privlači jih ekskluzivnost, ker jih recimo peljemo tudi na južni pol, na katerega morda na leto pride le nekaj sto ljudi. Fizično kaj veliko med potovanjem ne delajo, saj jih precej 'ujčkamo', plačajo, da je zanje poskrbljeno. Živijo v ogrevanih prostorih s petzvezdično hrano in z vsem, kar sodi zraven. Vseeno pa mora biti v teh ljudeh tudi malo avanturizma, saj je Antarktika vendarle netipična destinacija, kjer vreme ni prijetno in jih malo zebe, tudi če so veliko plačali. Večina teh ljudi si lahko privošči vse, kar na Zemlji obstaja, a so izbrali Antarktiko. V tem smislu bi jim lahko rekli tudi avanturisti. Saj nekateri, ko dejansko pridejo na cilj, potem spoznajo, da so zgrešili z izbiro destinacije, večini pa je zanimivo, haha.«

Na južni pol

Kateri je vrhunec potovanja na Antarktiko? »Vrhunec, vsaj z vidika marketinga, je to, da goste peljemo na južni pol in da lahko vidijo kolonijo cesarskih pingvinov. Na oba izleta se odpravimo z manjšim letalom, ki ima sanke. Do južnega pola je v eno smer približno osem ur letenja. Ta letala letijo s hitrostjo približno 350 km/uro, do južnega pola pa je 2000 kilometrov. Američani imajo na južnem polu svoje znanstveno oporišče Amundsen-Scott. Če imamo srečo, nas povabijo na obisk. To je odvisno tudi od časa, saj imajo tam drugačen časovni pas, tako da je oporišče kdaj odprto in kdaj ne. Sam sem enkrat obiskal njihove prostore. Razkazali so nam postajo, kaj v njej počnejo. Zelo zanimiva je tudi sama pot iz našega tabora do južnega pola. Iz tabora se še lepo vidijo hribi, nad katerimi nato okoli pol ure letimo. Nato pa je videti le še popolnoma belo ravnino. Tam so dobesedno puščava, sneg, kamor koli pogledaš, in čista ravnina.« Se tam spodaj zgodijo tudi nesreče? »Neki Južnoafričan je prišel na Antarktiko in prvič v življenju videl led in sneg. Drugi dan bivanja tam je padel v ledeniško razpoko. Če bi padel dva metra stran, bi verjetno še danes ležal tam, tako pa se mu ni nič zgodilo …« (Vir: intervju Anje P. Jerič z Alešem Česnom na MMC RTV SLO)

Po svetu je pa vroče

Z Antarktike, kjer je zdaj poletje, a je kljub temu zelo hladno, se ozrimo še na najbolj vroče dele sveta. V Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in drugje najbolj odmevajo (pre)drzne poteze novega ameriškega predsednika. Ta še naprej solira in se na druge igralce na planetu ne ozira prav veliko. Kam to pelje?