Veseli december se za številne gorenjske kraje začenja že ta konec tedna. Kakšen slovenski stripar bi to upodobil na humoren način z dvema tovornjakoma kablov, žerjavom in občinskim uradnikom, ki slovesno pritisne na gumb … in lučke zažarijo.
Imam občutek, da je prihod decembra vsako leto hitrejši. Če bi se dalo, bi lučke prižigali že oktobra, kar morda v prihodnosti na Gorenjskem niti ni tako oddaljena resničnost.
No, tudi ameriški vpliv ni zanemarljiv. Iz radijskih zvočnikov čez lužo že v začetku novembra zvenijo božične pesmi … Pri njih sneži, ko mora snežiti, in v filmih so njihove jelke vedno popolne, ne manjka ljubezni in srečnih koncev. Le v tistih posebnih, »božično obarvanih«, se kakšen zlobnež spravi ukrasti božič. A tudi tam brez smrek ne gre. Pravzaprav so novoletna drevesa posebna veja industrije.
Pri nas vasi in mesta morda ne tekmujejo med seboj tako očitno, čigava smreka bo najvišja, najgostejša, katera krajevna skupnost bo tista, ki bo letos poskrbela zanjo, in da bo morda višja od lanske ... oziroma kdo jo bo podaril ali bo treba zanjo pač odšteti zajeten kupček denarja.
Na spletnih družbenih omrežjih t. i. kavč komentatorji o vsem tem razpravljajo z največjim veseljem. Zadnja leta so kar glasni tisti, ki ob okraševanju dreves na mestnih ali vaških trgih ob vsaki posekani smreki doživijo nežen ekološki infarkt. Potem pa so tu tudi taki, ki se odločijo, da bodo vlogo božičnega drevesca v svojem kraju zaupali vaški lipi, ki ima pravzaprav že sama po sebi simbolni pomen in največkrat predstavlja središče skupnosti. Seveda so mnenja vaščanov deljena: eni vidijo v okraševanju lipe izvirno, srčno gesto, drugi hočejo, da vlogo odigra tradicionalna smreka. Tehtnih argumentov za in proti ne manjka ne enim ne drugim.
Osebno menim, da ko se prižgejo lučke in lipa v temi zažari ter se svetloba razlije po njenih vejah, se lahko za čas prazničnega decembra prelevi tudi v božično drevesce. Z nekaj otroške domišljije je lahko prava modna, decembrska drevesna kraljica.
A na koncu koncev: ko zasijejo luči – pa naj bodo na smreki, lipi ali kakšni tretji izbrani različici prazničnega oziroma božičnega drevesa – je najpomembnejše to, da se ljudje ob prižigu podružimo ter se nasmejimo takšnim in drugačnim zgodbam preteklega leta. Slednje bo hitro nazdravilo novemu in čas bo za naslednje življenjske dogodivščine. Ob vsem pa ne smemo pozabiti, da manj uspešne zgodbe tega leta lahko v novem letu postanejo uspešnejše ali celo zelo uspešne.