Trivić pravi, da je bil Skrinjar, Skrinjar trdi, da je kriv Trivić

Kranj – V ponedeljek sta pred petčlanski sodni senat kranjskega okrožnega sodišča stopila David Trivić in Andraž Skrinjar, ki naj bi v sostorilstvu 7. junija lani v Stražišču pri Kranju na zahrbten in grozovit način ter iz koristoljubja umorila nekdanjega sodelavca, 58-letnega Milana Seršena.

Kdo od njiju naj bi v navzočnosti drugega v delavnici gospodarskega poslopja žrtev napadel, ko je bila ta s hrbtom obrnjena proti njima? Kdo naj bi ga najprej s kladivom udaril po tilniku, nato pa še najmanj desetkrat po glavi, nakar naj bi ga še z olfa nožem porezal po vratu? Kdo naj bi mu čez glavo poveznil polivinilasto vrečko in jo z vrvjo močno zavezal okoli vratu, ko je bil oškodovanec že močno okrvavljen?

To so vprašanja, na katera sta imela 34-letni David Trivić iz Cerkelj na Gorenjskem in 27-letni Andraž Skrinjar z Bleda, ki sta januarja na ločenih predobravnavnih narokih krivdo zanikala, v zagovorih odločne odgovore. Kot je dejala tožilka Nadja Gasser, sta njuna zagovora diametralno nasprotna. Trivić je namreč trdil, da je za dejanje odgovoren Skrinjar, medtem ko je Skrinjar vztrajal, da je krivec Trivić.

Po navedbah tožilke naj bi kaznivo dejanje umora na zahrbten in grozovit način ter iz koristoljubja zagrešila v sostorilstvu. Eden od njiju naj bi v navzočnosti drugega opazoval, kako ta žrtvi povzroča smrtne poškodbe, pri čemer naj bi to dopuščal in soglašal skladno z njunim skupnim namenom. Obdolžena naj bi žrtev, ki je po udarcih s kladivom in rezih po vratu dokončno umrla zaradi zadušitve, skupaj naložila v prtljažnik osebnega vozila in ga odpeljala na območje Jelovice, kjer naj bi ga odvrgla v gozdu.

Motiv za umor naj bi bil po besedah tožilke koristoljubne narave. Trivić naj bi se tako izognil vračilu dolga v višini dobrih 14.500 evrov, ki naj bi ga imel do žrtve. Oba pa naj bi si želela prilastiti denar, za katerega naj bi vedela, da ga ima žrtev običajno v večji količini pri sebi. To naj bi po izvedenem umoru tudi storila, saj naj bi iz oškodovančevega vozila vzela 500 evrov in si jih razdelila. Poleg tega naj bi vzela še ključe njegovega vozila in hiše ter plastične kovčke z več kosi orodja.

Trivić: Nisem imel izbire

David Trivić je v svojem zagovoru trdil, da je bil ob nepravem času na nepravem mestu. »To, kar se je Milanu zgodilo, je grozna stvar. Nikomur se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Nisem ga ubil, bil je dober človek, veliko mi je pomagal. Ko ga je Skrinjar udaril, nisem imel izbire,« je s solzami v očeh v ponedeljek poudaril Trivić.

Pri dejanju naj bi pomagal zgolj zaradi groženj Skrinjarja. »Saj veš, da te opazujejo, da ni končano,« je Skrinjarjeve besede povzel Trivić in dodal, da ga je bilo strah za svojo družino. V kritičnem trenutku naj bi bil v šoku in nesposoben reagirati. »Nisem vedel, kaj delam. Šel sem celo ven bruhat, ker ne prenesem krvi. Kričal sem, kar so verjetno slišali tudi sosedje, a Skrinjar mi je rekel, naj se umirim,« je opisoval Trivić. Potrdil je, da si je od žrtve izposodil denar, vendar naj bi ga redno vračal, vzel pa naj bi celo kredit, da bi dolg v celoti vrnil.

Zakaj je Skrinjar odšel z njim do žrtve, Trivić ni znal pojasniti. Pred dejanjem sta bila pri Skrinjarju doma, pobudo za skupen odhod k oškodovancu pa naj bi po besedah Trivića podal prav Skrinjar. On naj bi tudi, kot je navajal Trivić, zagrešil umor in predlagal, da truplo odpeljeta na Jelovico. »Drl sem se: Kaj delaš, si nor,« se spominja Trivić, ki naj bi bil od krvavega kraja oddaljen tri metre. Pomagal naj bi le pri prenosu trupla in pobrisal sledove krvi s krpo, ki so jo policisti našli v Skrinjarjevem vozilu. Trivić naj bi jo tja namerno skril, ob tem pa tudi morilsko orodje in oškodovančevo sekiro, ki ju je Skrinjar kasneje odnesel v kurilnico svojega doma, nato pa predal policiji.

Trivić je med drugim omenil, da naj bi Skrinjar blokiral telefonsko številko žrtve, pri čemer naj ne bi vedel, ali sta bila Skrinjar in oškodovanec v sporu. Navedel je možnost, da poleg zelenega zvezka, ki sta ga odnesla s kraja zločina in v katerem so bili zapisani Trivićevi dolgovi, obstaja še en zvezek, v katerem bi se lahko pojavilo tudi Skrinjarjevo ime. »Imam občutek, da sta nekaj sodelovala. Lahko, da si je tudi Skrinjar kaj sposodil od njega,« je pripomnil Trivić, ki vztraja, da je med brutalnim napadom soobdolženega le opazoval.

Skrinjar: Ubogal sem ga

Andraž Skrinjar je nasprotno pojasnjeval, da ju je tistega dne Milan oba povabil k sebi na pijačo. »David je moral hkrati vrniti denar. Sprva sem mislil, da le en obrok, vendar je Milan zahteval celoten znesek naenkrat. David me je prosil, naj grem z njim kot priča, da je denar res vrnil, in da ne bi bil sam pri Milanu.«

Skrinjar je povedal, da je bil pri žrtvi le enkrat prej, in še to skupaj s Trivićem. Celoten scenarij usodnega dne pa naj bi si, kot je zatrjeval, zamislil Trivić. Prvič naj bi k žrtvi z Bleda prišla z enim vozilom – Trivićevim, drugič pa vsak s svojim, pri čemer naj bi se Trivić na Zlatem polju presedel v Skrinjarjev avto in sta se nato skupaj odpeljala do oškodovanca, kjer so se pogovarjali in popivali.

Ko se je oškodovanec odpravil v garažo, da bi odnesel prazne pločevinke, naj bi Trivić Skrinjarju namignil, da naj gre. »Mislil sem, da odhajava,« je dejal Skrinjar. Odšel naj bi do svojega avtomobila, ko pa je v garaži ropot potihnil, naj bi se vrnil in zagledal prizor. »Davida, ki je v rokah držal macolo in bil okrvavljen, ter Milana, sesedenega pod njegovimi nogami, z obrazom, ki je bil popolnoma neprepoznaven,« je povedal Skrinjar, ki naj bi v tistem trenutku otrpnil. »Trivića se bojim, večkrat mi je govoril, da pozna plačance, da si je od njih izposodil pištolo. Kupil je tudi naboje zanjo.«

Skrinjar naj bi odklonil Trivićev poziv, naj mu pomaga pri prenosu trupla, ubogal pa naj bi ga, ko mu je dejal, naj pripelje svoj avto in v prtljažnik namesti polivinilaste vrečke. V nadaljevanju naj bi zgolj upošteval Trivićeva navodila do kraja na Jelovici, kjer sta truplo odvrgla.

Kljub temu da je po izobrazbi zdravstveni tehnik, je ob pogledu na trpljenje in bolečine svojega nekdanjega sodelavca ostal pasiven. »Še danes razmišljam o tem, zakaj nisem stekel po pomoč. Bil sem Trivićev prevoz. Vedel je, kje živim, bil je moj sodelavec, poznal je moje navade. Če ga ne bi ubogal, bi lahko z mano storil enako kot z Milanom,« je poudaril Skrinjar, a naj bi se zavedal, da je ravnal neetično. »Tako pri reševalcih kot pri gasilcih so nas vedno učili, da moramo najprej poskrbeti za svojo varnost.«

Soočenje

Oba obdolženca trdita, da sta nameravala o vsem obvestiti policijo, vendar ne znata pojasniti, zakaj tega nista storila. Čeprav naj bi se drug drugega bala, sta se v dneh po zločinu, vse do prijetja, še vedno družila. Tožilka je v ponedeljek na glavni obravnavi predlagala njuno soočenje, kar bodo izvedli na naslednjem naroku, ko je predvideno tudi zaslišanje sodnih izvedencev in prič.