V iskanju ljubezni

V Prešernovem gledališču so novo sezono odprli z angažmajem mlade generacije ustvarjalcev, ki v zadnjih letih nezadržno vstopa na slovensko gledališko sceno. Uvodno premiero podpisuje že uveljavljen avtorski tandem – režiserka Živa Bizovičar in dramaturg Nik Žnidaršič (Žene v testu, SNG Drama, 2022, Juriš, SLG Celje, 2023, ter Boško in Admira, SMG, 2025). Slednji je roman Don Kihot, ki je bila sen avtorice Kathy Acker tudi prevedel in pripravil dramatizacijo za kranjsko uprizoritev. Kathy ​Acker (1947–1997) je bila ameriška eksperimentalna romanopiska, pank pesnica, esejistka in performativna umetnica. Umeščamo jo med vodilne avtorice ameriške postmodernistične in feministične literature. V svojem pisanju se je ukvarjala s tematiko otroških travm, spolnosti, identitete in upora, v svoja besedila pa je vključevala tudi biografske elemente. Dramska priredba je nastala po romanu, ki reinterpretira Cervantesovo klasiko Bistroumni plemič Don Kihot iz Manče.

Uprizoritev Prešernovega gledališča, ki je nastala v koprodukciji z Mestom žensk, ima tri dele. Ključ do vstopa v morda na prvi pogled težko dostopno predstavo je literarna predloga, iz katere ta izhaja. Roman enakega naslova je namreč napisan v postmodernističnem kolažiranem slogu z mnogimi citati in se vztrajno vzročno izogiba posledičnemu narativu.

Dogajanje na odru v prvem delu nekako najbolj dosledno povzema občutek branja proze Kathy Acker. Pri tem tako kot v knjigi na odru ni mogoče ločiti med resničnostjo in zasebnim doživljanjem avtorice. Na neki način nam prav sprejetje nelinearnosti in nestalnosti sveta preko Don Kihote ponuja dostop do njenega intimnega razmišljanja o življenju in družbi.

Odrske pojave so kot fantazme, hkrati so resnične in namišljene, in si na neki način hočejo bodisi prisvajati bodisi kontrolirati Don Kihotino telo, čemur se ona vedno znova izmika oziroma se z njimi spopada. Gre za intimno doživljanje sveta ženske v patriarhalni kapitalistični družbi, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA bila v polnem zagonu.

V drugem delu so zaigrani družinski in prizori iz otroštva, ki se še bolj konkretno lotijo ameriške fantazme popolne družine, popolnega odraščanja in skozi proces izobraževanja tudi »ustrezne ženske« v družbi. V posameznih prizorih se nekateri igralci izmenjujejo v likih. Hkrati gre za obračun z idejo idealnega razmerja s stereotipnimi spolnimi vlogami (ženska gospodinji, moški dela). Don Kihota in njen ljubimec menjata zaimke in kostume. Spolna fluidnost gre iz binarnih okvirjev.

V zadnjem delu predstave prepoznamo kontekst celotnega dela, neposredno iz življenja Kathy ​Acher oziroma njene smrti. Žensko telo se poslavlja od sveta, osrednji lik hodi po tekočem traku, medtem ko se ostali liki v predstavi sestavljajo okrog nje in s tem podajajo kontekst njenemu delu in obstoju.

Osrednji lik Don Kihote z ogromno gmoto besedila odigra izjemna Darja Reichman, v liku Marije, na nek način njene sopotnice in družice, navdušuje Živa Selan, Nejc Cijan Garlatti pa je suveren v fluidnosti več vlog, ki jih razumemo predvsem kot performativne. Sicer zahtevnemu dramskemu delu so komične obrise dajali Blaž Setnikar, Vesna Slapar in Gregor Zorc. Občutek osemdesetih ustvarjajo odrski elementi, še posebno vizualni material in glasba. Lahko bi rekli, da gre za precej festivalsko predstavo. Med drugim bo na ogled tudi to soboto na festivalu Mesto žensk v Ljubljani.