V Pogled na Večerno kopanje

Naj v prvi stavek zapišem, da nas bodo tokrat razstavljena dela v Galeriji Pogled prijetno hladila pred prihajajočo poletno pripeko. Kakopak gre za moč misli.

Petra Derganc, ki trenutno živi in dela v Ljubljani, je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje študirala slikarstvo, kjer je diplomirala leta 2010, štiri leta zatem pa je še magistrirala iz umetniške grafike na Univerzi Rabindra Bharati v Kalkuti. Do leta 2015 je razstavljala na številnih skupinskih razstavah, nato je stik z umetnostjo ohranjala predvsem v grafiki v tehniki linoreza. Leta 2020 je spet začela slikati in prišla do svojega zrelega umetniškega izraza. V Pogledu se predstavlja tako z grafikami, predvsem linorezi, kot slikami. »Prepričana sem, da brez linorezov tudi slik ne bi bilo. Poleg tega so linorezi tudi bolj spontani in s tem zelo dobri za prevetritev glave. Poleg linorezov sem dodala še nekaj jedkanic, ki niso bile še nikoli razstavljene. Te pa vidim kot most med slikami in linorezi, zahtevnejše so in tudi tematsko bližje slikam. Mislim, da me kombinacija obojega zelo dobro predstavi,« o izboru del za razstavo med drugim pove umetnica.

Prizori s počitnic

Kot poudari kustosinja Saša Bučan, v realistično zasnovanih delih Petre Derganc, najsi bo to v grafiki ali slikarstvu, naletimo na znane prizore s poletnih počitnic, ki jih vsako leto tako težko pričakujemo. »Tako celotni opus, zgodnejši, grafični, kot tudi novejši, slikarski, zaznamuje pravzaprav kar Petrin temperament, ki išče, želi in tudi z nami deli življenje, kakršnega ji urbano, mestno okolje ne ponuja; zato se v te trenutke nenehno vrača v svojem ustvarjanju in tako vsaj za nekaj trenutkov odpotuje v svojo deželo želja.«

Na vprašanje, zakaj je prav pogled na oddih, lenarjenje tisti, ki ji ponuja močan navdih za likovno ustvarjanje, Petra Derganc odgovarja: »Zelo mi je zanimiv ta mit o dopustu in počitnicah. Že če pogledamo v slovar Fran, je opis besede mit točno to, kar me privlači: zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh. Zelo zanimivo se mi zdi, kako hitro popačimo spomine na počitnice in po večini postanejo in ostanejo sanjske, otroci so pridni, partnerji v sožitju, pes ubogljiv, vse torej stoodstotno popolno. Tako si želimo te tako imenovane svobode in jo kujemo v zvezde, hkrati pa nikoli ni zares tako. Zato v mojih slikah po večini prevladuje narava in subtilna prisotnost ljudi. Gosto 'žbunje' bo vedno tam, tako kot je, ne zanima ga naš popoln dopust, ker tak sploh ni. S tem ne mislim, da se moramo kakorkoli 'spustiti na realna tla' in gledati na dopust realistično, sploh ne. Ravno ta moment mi je zelo zanimiv, ta iluzija, ki pa jo jaz želim malce razbliniti. Ampak komaj kaj, samo napeljem v to smer … no, vsaj upam.« Kot doda, v resnici temo še konkretno raziskuje, za to te misli niso dokončne.

O primerjavah

»Težko, da Petrini bazeni v nas ne bi zbudili asociacij na znane bazene slavnega britanskega umetnika Davida Hockneyja – zdi se, da sta oba našla temo, ki jima ustreza, da prikažeta več kot le pusto vsebino,« zapiše kustosinja. Slikarko povprašamo, kako gleda na to, ko kdo v njeni sliki želi prepoznati Hockneyjeve motive, recimo moškega ob robu bazena? »Če moje slike spominjajo na že uveljavljene umetnike, to vzamem le kot izjemno pohvalo. Seveda vsi črpamo ideje iz svojih življenj, del tega pa je tudi zgodovina umetnosti (starejša in novejša) in včasih se nehote približamo umetnikom, ki smo jih videli morda samo enkrat v življenju, pa nam je podoba njihovega dela močno obtičala nekje v podzavesti. Hockney je fantastičen, dejansko sem preučevala, kako je on slikal bazene. Njihovo uporabljanje res ni najenostavnejša zadeva na celem svetu. Tako da so primerjave odlične in včasih tudi zelo poučne.«