Vsak lahko reši življenje

Bilo je pred nekaj leti, ko sem se peljala na službeni dogodek. Pred križiščem sem ustavila za avtomobilom, ki kljub praznemu cestišču ni speljal. Sprva sem še potrpežljivo čakala, a ker sem bila v časovni stiski, sem se odločila, da stopim do vozila in preverim, kaj se dogaja. Priznam, v prvem trenutku me je preplavil rahel občutek jeze – mislila sem si, da gre za še enega od voznikov, ki ni najbolj vešč vožnje v slabem vremenu. Tisto popoldne je namreč močno deževalo. V vozilu sem opazila osebo, ki se je tresla in ni bila odzivna. Jeza se v hipu spremenila v paniko. Kaj naj storim? Kako naj ji pomagam, saj nimam izkušenj? Zamudila bom, a kdo bo poskrbel za to osebo? Ta in podobna vprašanja so se mi podila po glavi, nakar sem v naglici pograbila telefon in poklicala na številko 112. Ob osebi sem ostala vse do prihoda ekipe nujne medicinske pomoči, ki je prevzela skrb zanjo. Na službeni dogodek sem prišla prepozno, vendar je bilo zavedanje, da sem nekomu pomagala in mu morda celo rešila življenje, neprecenljivo in je nedvomno odtehtalo vse drugo.

Nudenje prve pomoči ni zgolj tehnično dejanje, temveč temeljna človeška dolžnost, ki odraža solidarnost, sočutje in našo skupno odgovornost do sočloveka. Odseva medsebojno odvisnost in povezanost ljudi v vsakdanjem življenju. Kljub temu se pogosto zgodi, da v kritičnih trenutkih ne ukrepamo. Razlogi so različni – od strahu, negotovosti in pomanjkanja samozavesti do preproste nepripravljenosti, da se ukvarjamo z nečim, kar dojemamo kot tuj problem. Mnogi se tudi bojijo, da bodo storili napako ali situacijo celo poslabšali. Ljudje se v izrednih razmerah pogosto srečajo s šokom, ob tem pa ne vedo, kako bi ukrepali. Pomanjkanje znanja o prvi pomoči, pa tudi miselnost, da so za to usposobljeni le zdravstveni delavci, prispeva k neukrepanju. Še en dejavnik je lahko tudi t. i. učinek gledalca, kjer ljudje verjamejo, da bo nekdo drug posredoval, in zato sami ne ukrepajo. Toda prav v takih trenutkih, ko vsi čakajo, da bo druga oseba nekaj storila, dragocen čas beži. V resnici že najmanjša pomoč, kot je klic na številko 112, veliko pripomore. V trenutkih ranljivosti vsaka sekunda in vsako dejanje šteje, saj lahko ravno naša hitra reakcija reši življenje.

Vsakdo se lahko kadar koli znajde v situaciji, ko bo potreboval pomoč. Naše razumevanje prve pomoči bi moralo biti zato univerzalno – danes pomagam jaz, jutri morda potrebujem pomoč sam. Izkušnje kažejo, da ob nesrečah kar devetdeset odstotkov življenj rešijo lokalni prebivalci. Če opazite človeka v stiski, ne obrnite pogleda stran – ukrepajte in nudite pomoč. Prav vsak lahko reši življenje – tudi jaz in vi!