Planica lahko sprejme le določeno število vozil in urejanje začasnih parkirišč na zaščitenih ledeniških morenah, kot smo videli v času svetovnega nordijskega prvenstva pred dvema letoma, ni rešitev. Slika je simbolična. / Foto: Nik Bertoncelj
Z vlakom v Planico?
Danes na Gorenjskem čakamo na obsežno obnovo jeseniške železniške postaje, bohinjske proge in na dvotirnost med Ljubljano in Jesenicami. A da bi javni potniški promet lahko resnično postal alternativa avtomobilu, je treba odpreti javno diskusijo tudi o razširitvi železniškega omrežja, kjer bi pomembno vlogo igrale tudi regionalne proge, bodisi z oživitvijo obstoječih ali z gradnjo novih.
Rateče – Konec marca so množice ljudi spet drle v Planico na tradicionalni zaključek sezone smučarskih skokov in poslušali smo številne pozive, naj se tja odpravimo z vlakom. A vse od leta 1966 in konca obratovanja železniške proge od Jesenic skozi Kranjsko Goro do Rateč (in naprej do Trbiža v Italiji) je to lahko le marketinški slogan, ne pa resničnost, kakršne si mladi sploh ne moremo predstavljati. To je posledica ukinjanja železniških prog za časa Jugoslavije, ki se sedaj kaže kot ena bolj zgrešenih odločitev. V zadnjem času sicer opažamo pozitivne premike, a so bile doslej investicije omejene povečini na krajše odseke, elektrifikacijo, dvotirnost in obnovo postaj na raven vsaj sprejemljivega. Danes na Gorenjskem čakamo na obsežno obnovo jeseniške železniške postaje, bohinjske proge in na dvotirnost med Ljubljano in Jesenicami. A da bi javni potniški promet lahko resnično postal alternativa avtomobilu, je treba odpreti javno diskusijo tudi o razširitvi železniškega omrežja, kjer bi pomembno vlogo igrale tudi regionalne proge, bodisi z oživitvijo obstoječih ali z gradnjo novih. Določene diskusije že obstajajo, na primer v dokumentu Direkcije za infrastrukturo Vizija 2050+ o razvoju slovenskega železniškega omrežja iz leta 2021, kjer je med ostalimi idejami omenjena tudi nova proga med Lescami in Bledom.
A snovalci dokumenta so očitno skoraj pozabili na situacijo v Zgornjesavski dolini, od koder prihajamo avtorji prispevka, ki smo lepote javnega prevoza izkušali ves čas svojega izobraževanja. Trditi, da ima Gorenjska dobre železniške povezave, in pri tem navajati le Kranj, je naravnost bizarno. Večina preostalih gorenjskih krajev je od prestolnice še precej bolj oddaljena, dodatno pa je povezljivost, tudi znotraj same Gorenjske, otežena zaradi razgibanosti pokrajine in razpršenosti naselij.
Ena od rešitev za problem javnega potniškega prometa na Gorenjskem bi bila ponovna vzpostavitev železniške povezave med Jesenicami in Ratečami, ki bi prispevala k izboljšanju življenja lokalnega prebivalstva in razvoju turizma, čezmejnih stikov ter gospodarstva. Takšna povezava bi poenostavila vsakodnevne opravke, saj bi mladi in starejši tako veliko lažje in varneje dostopali do zdravstvenih in izobraževalnih ustanov. To je še posebej pomembno ob načrtih za gradnjo gorenjske regijske bolnišnice v Kranju, ki bi težišče gorenjske regije pomaknila še dlje od večine krajev in bližje k Ljubljani.
Turistična razvitost Zgornje Gorenjske ustvarja velik pritisk na javno infrastrukturo in naravo. S podobnimi problemi se soočajo tudi ostale alpske države, kjer – za razliko od Slovenije – študentska leta in čas po upokojitvi nista edini obdobji redne uporabe javnega prevoza. Na Tirolskem in drugod po Avstriji imajo novi železniški projekti pomembno mesto tudi v javnem diskurzu, pri nas pa se hitro spremenijo izključno v razprave o tem, čez čigav vrt bo tekla železnica ali pa kdo bo izbran za izvajanje del. Vendarle nekatere primere dobre prakse najdemo tudi pri nas: v Bohinju in Kranjski Gori (deloma pa tudi na Jesenicah ob mesecu narcis) zmanjšujejo število avtomobilov okoli jezera, na planinah, prelazih in drugih izhodiščnih točkah. To na eni strani pomeni ukinjanje parkirnih mest v naravi in višje cene parkirišč, čemur pa bi moral na drugi strani slediti dobro organiziran prevoz s parkirišč. V praksi se izkaže, da so povezave nezadostne in omejene na nekatere mesece, parkiranje pa je oteženo tudi takrat, ko drugih alternativ ni. Urejen avtobusni prevoz do končnih izhodišč pa sam po sebi še ne bi bil dovolj: treba je poskrbeti, da je z javnim prevozom opravljen kar največji del celotne poti.
Poleg tega se bolj odročni predeli že dalj časa soočajo z izseljevanjem, pri katerem pomembno vlogo igra pomanjkanje možnosti za delo, ki niso povezane izključno s turizmom (ali kmetijstvom). Z boljšimi povezavami dajemo ljudem možnost, da hitreje dostopajo do služb drugod, obenem pa omogočamo razvoj služb z višjo dodano vrednostjo na področju regije. Sploh Zgornja Gorenjska je podhranjena na področju tehnologij in raziskav na univerzitetni ravni, pri čemer je redek primer dobre prakse Laboratorij za vesoljsko fiziologijo Inštituta Jožef Stefan v Planici.
Za vse to se kot najboljša rešitev ponuja prav železnica, pot do njene izgradnje pa je seveda povezana s številnimi praktičnimi problemi. Marsikaj je izvedljivo že brez večjih investicij, denimo z uskladitvijo avtobusnih in železniških voznih redov, večjim številom parkirišč na obstoječih postajališčih in možnostjo souporabe koles. Hkrati pa so že načrtovani nekateri večji projekti; v sklopu obnove jeseniške železniške postaje se obeta podaljšanje proge z Jesenic do Hrušice. Prav Hrušica je prva postaja nekdanje železniške proge med Jesenicami in Ratečami, po kateri sicer poteka kolesarska steza. A izbira med kolesarsko stezo in železniško progo ni potrebna; poiščemo lahko rešitev, ki bi jima omogočila soobstoj.
Kolesarska steza se nadaljuje tudi do Trbiža, ki je le nekaj kilometrov čez italijansko mejo, kar ponuja izhodišče za širši razmislek o ponovni vzpostavitvi železniške povezave s Trbižem in s tem tudi priključitev na italijansko omrežje, ki nam je lahko za zgled. Zgornja Gorenjska je že od nekdaj kulturno in gospodarsko povezana s sosednjima Italijo in Avstrijo, med drugim čez mejo živijo in delajo tudi Slovenci. Pozdravljamo izboljšanje železniških povezav z avstrijsko Koroško, zlasti z Beljakom, v zadnjem času, česar pa na žalost ne opažamo na italijanski strani. Tu apeliramo na gorenjske župane, še posebej občin Kranjska Gora in Jesenice. Železniška povezava, ki bi ponovno združila trikotnik Jesenice–Trbiž–Beljak, bi bila namreč velika pridobitev za celotno (Zgornjo) Gorenjsko.
Za konec pa se znova vrnimo v Planico. Mednarodna zimskošportna tekmovanja Gorenjsko postavljajo na svetovni zemljevid, vendar se ob grožnjah posledic podnebnih sprememb upravičeno pojavljajo vprašanja o prihodnosti zimskega športa. Trenutna prometna ureditev le doprinaša k tej negotovosti in problemi postanejo nadvse očitni v času planiških prireditev ob dolgih kolonah vozil, ki se vijejo v dolino. Organiziran vlakovni promet, usklajen z avtobusnim, ki je namenjen obiskovalcem poletov v Planici, je vsekakor korak v pravo smer, žal pa gre pri tem še vedno za kombiniran prevoz, ki je omejen le na čas tekmovanj. Dolina lahko sprejme le določeno število vozil in urejanje začasnih parkirišč na zaščitenih ledeniških morenah, kot smo videli v času svetovnega nordijskega prvenstva pred dvema letoma, ni rešitev. Razvoj športne dejavnosti gre lahko z roko v roki z razvojem primerne prometne infrastrukture, zlasti železnice. Če želimo, da ideje o čezmejnih zimskih olimpijskih igrah kdaj postanejo resničnost, naj najprej resničnost postanejo železniške povezave.