Zagovornik – glas otroka

Ljubljana, Šenčur – Zagovorništvo otrok, institut Varuha človekovih pravic, je največkrat postavljen v postopkih razvez in odločanja o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo ter odločanja o stikih, predodelitve otroka, spremembe stikov, odvzema otroka iz družine in namestitve v zavodsko varstvo ali v rejniško družino ter stikov z otrokom v rejništvu. Po podatkih je lani dobilo zagovornika 89 otrok, od tega največ na Gorenjskem, 27. Na nekaterih območjih v Sloveniji zagovorništvo otrok s pridom uporabljajo, drugod pa se za postavitev zagovornika še vedno redkeje odločajo.

»Na zagovornika se otroci lahko obrnejo v postopkih, kjer se odloča o njihovi prihodnosti (na centru za socialno delo, na sodišču, v zavodu), če ne razumejo, kaj se jim dogaja, in želijo informacije, bi radi povedali svoje mnenje, a jih odrasli ne slišijo oziroma ne razumejo. Zagovornika otrok ne dobi zgolj zato, ker je osamljen, ampak mora biti hkrati nek postopek ali zadeva, v kateri je otrok oziroma družina udeležena,« je pojasnila Jasna Vunduk, svetovalka pri Varuhu človekovih pravic.

Na Gorenjskem dvanajst zagovornikov

Zagovorništvo otrok se je začelo v Sloveniji pred skoraj dvajsetimi leti. Projekt je trajal približno deset let, potem je to postala redna naloga Varuha človekovih pravic. »Kot družba stremimo k temu, da bodo starši tisti, ki bodo delovali v otrokovo korist. Kdaj starši tega ne zmorejo, ker imajo, npr. pri razvezi, preveč zapleten medsebojni odnos in otroka ne slišijo in ga lahko nehote tudi spregledajo. V takem konfliktu, ki ga starši ne zmorejo rešiti sami oziroma se dogovoriti na centru za socialno delo, gre zadeva na sodišče, kjer nastopi možnost, da se v postopku sliši tudi otrok prek zagovornika. Varuh je tista vstopna točka, in če so izpolnjeni pogoji, otrok dobi zagovornika iz našega seznama. Zagovorniki so usposobljeni neodvisni strokovnjaki, na Gorenjskem jih je dvanajst, Maša Gril je njihova regijska koordinatorica. Oba starša pa se morata s tem strinjati. Če se eden ne strinja, lahko sodišče postavi zagovornika s sklepom, ki nadomesti soglasje starša,« je razložila Jasna Vunduk.

Otrok ima pravico, ne dolžnost

»Otrokova dolžnost ni, da izrazi svoje mnenje, ima pa to pravico,« je dejala Maša Gril. Največji mit je, da mora biti otrok dovolj star, da ga vprašamo, kaj pa on želi. Spodnje starostne meje ni. »Zagovornike smo že postavili otrokom, starim od štiri pa vse do 18 let.«

Zagovorništvo otroka je proces, ki lahko traja tudi nekaj mesecev, a če presodijo, da bi bila to zanj še dodatna obremenitev, potem tega ni. »Zagovorništvo mora biti dodana vrednost v otrokovem življenju,« je poudarila Maša Gril. Na uvodnem srečanju, na katero povabijo tudi starše, koordinator poudari, da gre v tem procesu za načelo zaupnosti, da bo to, kar se bo otrok pogovarjal z zagovornico, ostalo med njima. Izjema, ko to načelo ne velja, je, kadar je otrok žrtev ali priča nasilja. Odnos z otrokom, kot poudarjata sogovornici, je že od začetka transparenten, cilj je okrepiti njegov glas in ga prenesti naprej ljudem, ki odločajo v postopkih (na centru za socialno delo, sodišču ...)

Prepovedana vprašanja

»Zagovorništvo je proces in pomoč, kjer obstajajo tudi prepovedana vprašanja. Npr. v postopkih razveze otroka ne sprašujemo, koga ima rajši, kje bi raje živel, saj so otroci praviloma navezani na oba starša in želijo z obema preživljati čas tudi, ko niso več skupaj. Otroka zato raje sprašujemo, kako se počuti, kaj si želi, kaj mu je v redu pri enem staršu, kaj pri drugem in česa si morda ne želi itd. Dostikrat starši dajo povratno informacijo in se zahvalijo, ker se je otrok z zagovorništvom vidno razbremenil in je vsem lažje,« sta sklenili sogovornici.