Zakaj levi volijo desne

Kaj se je spremenilo

Gornji socialni, politični in kulturni fenomen zna po svoje in prav imenitno razložiti Didier Eribon, francoski pisatelj in filozof ter zgodovinar francoskega intelektualnega življenja. Njegovi odmevni knjigi Vrnitev v Reims in Življenje, starost in smrt navadne delavke smo predstavili tudi v spodnjem knjižnem podlistku. Zakaj torej državljani, ki so nekoč volili komuniste in socialiste, danes volijo desne populiste. »Komunistična stranka je trdila, da je stranka delavskega razreda in da je edina stranka, ki brani delavski razred, to pa je bilo pravzaprav res. Zato je veliko delavcev glasovalo za komunistično stranko. Za moje starše je bilo v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja voliti komunistično stranko nekakšna naravna gesta, ker je bila to stranka, ki jim je dala glas in branila njihove interese in njihova življenja v političnem prostoru, v parlamentu in tako naprej. Zato je bilo to logično. Stranka je bila povezana tudi z velikimi sindikati. Moja mama je delala v tovarni, tam je skupaj s sodelavci in sodelavkami pogosto stavkala. Sindikat je organiziral dolge, množične stavke. Delavski razred je bil tako mobiliziran prek povezave s stranko in sindikati. To je bil delavski razred, ki se ga je lahko mobiliziralo. Kaj se je spremenilo? Te tovarne so se zaprle, delavci so izgubili delo. Velikanske tovarne z 2000, 3000, 4000 delavci ne obstajajo več. Nekatere so se morda obdržale, toda ne v takem obsegu. Ko je moja mama delala v tovarni, je bilo v njej 2000 delavcev, od katerih je bilo 600 ali 700 članov komunističnega sindikata, ki je bil velikanska, zelo vplivna organizacija v tovarni. Toda tovarna je zaprta. Ljudje so se upokojili, umrli. Kje so njihovi otroci? Njihovi vnuki? So brezposelni ali pa v negotovih, prekarnih oblikah dela, kot je delo v skladiščih Amazona, kjer so nadzorovani in kjer so poskusi organiziranja zatrti. To je današnji delavski razred, toda ne gre za mobiliziran, organiziran delavski razred – ta je skoraj povsem izginil. Seveda v Franciji še vedno obstajajo sindikati. Toda ko so ljudje izolirani in ne čutijo, da pripadajo mobiliziranemu razredu, ki brani njihove interese, začnejo glasovati za skrajno desnico, saj menijo, da je to stranka, ki jih upošteva, to pa je seveda popolnoma napačno. Težava je, da se počutijo prezrte, pozabljene, prezirane od elit, sistema. Zato želijo glasovati za stranko, ki pravi, da je proti sistemu. Toda skrajno desne stranke niso proti sistemu. One so sistem in milijoni ljudi glasujejo zanje. Kar se dogaja v naših državah z vzponom skrajne desnice, je grozno. Zato potrebujemo novo levico, ki se bo osredinila na ustvarjanje javnih storitev, saj je neoliberalna agenda, ki je privedla do razgradnje javnih storitev, zdravstvenega varstva, izobraževanja, stanovanj, prometa itn., razjezila ljudi. Počutijo se popolnoma odrinjene. Zato glasujejo za Nacionalno fronto v Franciji, za fašistično stranko. Da bi protestirali proti razgradnji socialne države in proti temu, da se sistem ne zmeni zanje.«

Današnji delavski razred

Kako pa Didier Eribon vidi današnji delavski razred? »Velike tovarne so zaprte. Delavski razred petdesetih, šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja ne obstaja več, torej ne moremo govoriti o delavskem razredu, saj ga ni več. Toda delavski razred kljub temu obstaja. V Franciji sociologi raziskujejo delo v logistiki, v skladiščih Amazona in podobno. To je novi delavski razred. Delovne razmere tam so zelo podobne tistim, ki jih je izkusil delavski razred v drugi polovici prejšnjega stoletja. Njihovo delo je nadzorovano, gibe morajo izvajati zelo hitro, ne morejo si vzeti desetminutnega odmora dopoldne in nato še enega popoldne. To je novi delavski razred. Na novo moramo premisliti pojem delavskega razreda in upoštevati, da ta delavski razred ni več po večini bel. Prav to je eden izmed razlogov, zakaj ga marsikateri ne dojemajo kot delavski razred – ker ne ustrezajo podobi tega razreda iz preteklosti, saj so ti delavci migranti ali otroci migrantov … Obstaja seveda razlika med belim delavskim razredom, ki se nagiba k skrajno desnim strankam, in nebelim delavskim razredom, ki se lažje odloči za stranke levega pola, kot je La France Insoumise. Ta razkol obstaja in ni ga lahko preseči. Prav vloga političnih strank pa je, da to poskušajo storiti, da združijo ti dve skupini delavskega razreda.« (Vir: pogovor Petre Meterc z D. Eribonom na MMC RTV SLO)

Naj zmaga zdrava pamet

Eribonova razlaga je dragocena in prepričljiva. Kako bo pa v prihodnje? Ne vem. Upam pa, da bo nad skrajnostmi zmagala zdrava pamet. Prevlade populizma in avtokracije ne potrebujemo.