Zasip po prihodu briksenske škofije

Briksen je torej v 11. stoletju v Zasipu in Mužjah pridobil številna posestva, toda v nadaljnjih stoletjih jih je večino izgubil. V 13. stoletju v briksenskih urbarjih ni vpisanih posestev iz Zasipa ali Mužij. V prvi polovici 14. stoletja pa se v pisnih virih omenja v Zasipu živeče plemstvo: Nikolaj iz Zasipa (ali Blejski), bratje Merchle, German, Heugel, Ernst, Meinzlein iz Zasipa in Hans der Lamberger von Azzpp (Pleterski, 1986). Prav rodbina Lamberger je postala tudi glavni posestnik v Zasipu in Mužjah. Z lokalnim plemstvom pa lahko povežemo že omenjene arheološke ostanke srednjeveške zgradbe, najdene pri hiši Stagne 43. Sicer časovno natančno težko določljiva stavba je stala na strateško zanimivi legi z možnostjo nadzora nad prehodom čez Savo v Piškovci in ima obliko »visoke hiše«, podkletene, največ dvonadstropne zgradbe brez utrdbinskih sistemov. Služila je gospodarsko-upravnim namenom (Sagadin, 1990).

Ob tem gre omeniti še legendo, ki se je ohranila v naši vasi: »V Zasip je prišla sveta Ema in po hišah iskala hrane ter prenočišča. Ker so jo povsod zavrnili, je nazadnje prišla do Bisca, tam so jo sprejeli, ji dali hrano in prenočišče. Ob odhodu naslednji dan je zato dejala, da pri tej hiši nikoli ne bo kruha manjkalo.« (Povedala Marija Pokljukar - Kokolova.)

Podobo kraja Zasip so oblikovali predniki

K oblikovanju kraja je pripomogel tudi človek. Od svoje naselitve se je trudil, da bi si ustvaril boljše življenjske pogoje: sekal je gozdove, požigal ter čistil grmičevje in trave, odstranjeval kamenje ter tako urejal polja. Tako so nastala polja po vsej ravnini. Prebivalci so že v davnih časih čutili potrebo po ugodnejših zvezah z bližnjimi in daljnimi kraji, ki so jim bile potrebne za zamenjavo blaga, kot so živež, kože, obleke, orožje itd. Prvotno so gradili v ta namen ceste. Taka cesta je peljala na Koroško in v Trst. Tudi »Zasplani« so prevažali blago v Trst in nazaj. Ostanki teh voz, ki so se imenovali parizarji, so bili v Zasipu hranjeni še pri dveh kmetijah pri Biscu in pri Španu. Še danes stoji ob tej poti marsikatera »furmanska« gostilna, kjer so spali in krmili živino. Stojijo pa še znamenja, ki spominjajo na uboje in nesreče voznikov.

Prvi prebivalci so se v Zasip naselili okoli 8. stoletja. Po ugotovitvah in pripovedovanju znanega profesorja Albina Belarja so prvi prebivalci živeli za hribom Sv. Katarina. Prebivali so v današnjih košenicah in gozdovih, skalnih votlinah in drugih zavetjih. Preživljali so se največ z lovom, pozneje z živino, ki se je pasla naokoli. Kasneje so začeli graditi lesene domove, da so se lažje branili pred zvermi in mrazom. Pod vasjo so začeli urejati in obdelovati polja, ki so bila potrebna za preživljanje naraščajočih družin. Za stalno naselitev in skromno življenje so jim bili dani vsi pogoji: ugodne podnebne razmere, dovolj vode, pašnikov, lesa, ki so ga uporabljali za gradnjo domov in kurjavo. Od takrat do 12. stoletja se o prednikih v Zasipu ni veliko slišalo.

Nekaj podatkov o vasi je leta 1927 zbral domači profesor Stanko Lapuh, nekaj malega pa je šlo po pripovedovanju iz roda v rod. Zapisali smo že, da je Zasip imel v tistem času 300 prebivalcev, kakšnih 60 hiš, ki so bile v glavnem lesene in največ pokrite s slamo. Hiše so imele črne kuhinje, kjer se je kuhalo na ognjiščih, sušilo meso in kurilo peči, da so grele »hišo«, kjer so v zimskih časih vasovali, popravljali orodje, predli in šivali. Pripovedovali so si pravljice, prepevali in se tako po svoje veselili. Za razsvetljavo jim je skrbela »leva«, kjer so nenehno kurili treske, kar pa jim je dajalo le malo svetlobe.