Zgodbe, ki so lahko plod resničnih dogodkov

Kranj – Ne, poletje ni zgolj tisti letni čas, ko na dopust vzamemo nekoliko lažja branja ali tako imenovane plažne romane in si z njimi povečamo število prebranih knjig v koledarskem letu. Zdaj si lahko vzamemo tudi več časa za zahtevnejša in poglobljena branja, ki nas spodbujajo k razmišljanju, v kakšnem stanju je svet, v katerem živimo, in kam ga s svojimi dejanji ali pa nedejanji rinemo oziroma vodimo, kot se lepše sliši. Posvetimo se trem romanom, ki so si med seboj zelo različni, njihova skupna lastnost pa je, da so vsi, nekateri bolj, drugi manj, plod resničnih dogodkov.

Osebno in svet

Italijanski pisatelj Paolo Giordano je pri slovenskih bralcih že dobil svoje mesto – romana Samotnost praštevil, Raztrgajmo nebo in besedilo V času epidemije, so med bolj branimi, pisatelj pa je to pomlad tudi gostoval v Sloveniji. Pred nami je njegov zadnji roman Tasmanija, tudi tokrat v prevodu Anite Jadrič. Roman je Giordanov najbolj oseben do sedaj, saj se njegova individualna zgodba stke z usodo njegovih bralcev. Morda se v iskanju lastne prihodnosti tako počutimo manj same. V romanu se loteva tem, kot so očetovstvo, podnebne spremembe in atomska bomba.

Paolo je kakopak glavni lik romana in poskuša pisati knjigo o atomski bombi, zato potuje na Japonsko, smisel pisanja pa se mu vse bolj odmika. Hkrati z iskanjem odgovorov na širšo krizo v svetu se vrstijo razočaranja v njegovem zasebnem življenju – usahne upanje za otroka, saj po boleči izkušnji njegova žena dokončno obupa in se odloči, da ne bo več poskušala, njegov prijatelj Giulio se ločuje, pojavi se problem skrbništva nad otrokom, drugi prijatelj akademik ne dobi mesta na fakulteti ... Pripoved je zato zelo fragmentirana in ves čas preskakuje z ene teme na drugo in glavni junak se – tako kot pisatelj – ves čas lovi in vrti v nekakšnem krogu. Tasmanija je prispodoba za njegovo zadnje zatočišče, kraj, kjer bo po tem, ko bo šlo vse po zlu, edino še mogoče živeti. Konec morda ni tako pesimističen, kot se zdi – z vsemi krizami se je treba spoprijeti z zavestjo, da obstaja rešitev, pa naj bo ta še tako težka.

Rane iz preteklosti

Naslov romana Dunkelblum avstrijske pisateljice Eve Menasse nam hkrati razkriva izmišljeno ime na prvi pogled vsakdanjega mesteca na avstrijsko-madžarski meji, ki leta 1989 ob prihodu prvih beguncev iz NDR ob padcu železne zavese trči ob svojo preteklost. Kmalu za tem, ko nad mestom izkopljejo neznano truplo, iz Bostona prispe raziskovalec vojnih grobišč, neznano kam pa izgine še raziskovalka vojnih in povojnih dogodkov. Na dan pridejo sledovi starega zločina, ki bi ga domačini radi za vedno pokopali, namreč ustrelitve 180 madžarskih Judov tik pred koncem druge svetovne vojne. Prevajalec Štefan Vevar besedilo označuje za več kot zgolj zgodovinski roman. Seveda ima roman zgodovinsko ozadje, potrebno rekonstrukcijo dogodkov, hkrati pa je ta večplasten in slika skupinski portret meščanov tega mesta. V mestu pride do kolektivnega molka in zanikanja, nihče ne želi, da bi se v tej smeri karkoli raziskovalo naprej, saj je to, kar se je v mestu zgodilo, prehudo za osebno zavest. To je roman, ki skuša z iskanjem človeškega v ljudeh razumeti, ne pa tudi opravičiti zlo.

O spolni zlorabi

Radikalno iskren avtobiografski roman Žalostni tiger francoske avtorice Neige Sinno je ob izidu razburkal francosko javnost. Avtorica v njem opisuje družinsko spolno zlorabo, očim jo je prvič zlorabil, ko je bila stara sedem let. Pri 14 letih so se zlorabe končale, pri 19 pa se je Neige odločila o tem spregovoriti. Bil je obsojen in po petih letih izpuščen ter si je ustvaril novo družino z novo žensko. Kot pove prevajalka Saša Jerele, je odnos avtorice do njene lastne zgodbe ključen. Že na prvih straneh bralca prestavi v najhujše, kasneje pa poskuša tesnobo in nelagodje, ki ju čutimo ob tem, vendarle nekako razbiti. Ugotavlja, da ne gre toliko za spolnost kot za občutek moči storilca, da ima nekoga v popolni oblasti. Skozi razdrobljeno pripoved avtorica raziskuje različne vidike spomina tako lastnega kot materinega in očimovega. Ob tem pa raziskuje tudi samo zlorabo v vsej svoji pošastnosti in banalnosti hkrati.

Ne nazadnje se avtorica loteva tudi kolektivnega molka in negovorjenja o tej temi. Preden je dobila založnika za knjigo, je namreč doživela nemalo zavrnitev. Roman je iskren zapis o temi, ki je še vedno tabu.