»Živa giljotina« sredi belega dne pred očmi otrok zahtevala tragično smrt

Z družino že vrsto let živimo v naselju Planina, ki je del mesta Kranj. Bivanje v tem predelu nam omogoča dokaj hiter skok iz urbanega naselja v bolj neobljuden del, kjer so travniki in gozdovi. Sem tudi mama dveh hčera, starih štiri (4) in osem (8) let. Skupaj s partnerjem ju vzgajava v duhu temeljnih vrednot; spoštovanju do vseh ljudi, narave in tudi živali oz. vseh živih bitij.

Del naše družine je bila vse do začetka meseca avgusta 2025 tudi 15-letna psička, od katere smo se žal zaradi nestrokovne in nepravočasne veterinarske oskrbe morali zelo hitro posloviti. To je bilo eno najtežjih obdobij v življenju obeh hčera.

Nekje po mesecu dni globokega žalovanja smo se odločili za novega družinskega člana – psičko Sio, ki se nam je pridružila konec meseca avgusta 2025. Pri otrocih je ponovno »zasijalo sonce«. Dnevi so bili polni igrivosti, smeha in veselja.

Bil je ponedeljek, 13. oktober 2025. Zunaj je sijalo sonce, zato smo se z obema hčerama in 4-mesečno psičko Sio odločili izkoristiti lepo vreme in se okoli 10.30 podali na sprehod iz smeri Planine (Qlandia) proti staremu mestnemu jedru Kranja. Pot nas je peljala mimo ulice Gorenjskega odreda 10, kjer je največje dogajanje za otroke. V neposredni bližini sta dva (2) vrtca, več otroških igrišč, poligoni za kolesa, fitnes na prostem, dom za dnevno varstvo starejših občanov ipd.

Hodili smo naravnost po usmerjeni asfaltni poti, mimo otroških igrišč na desni strani ter se ustavili pri domu za dnevno varstvo starejših občanov na levi strani. Tik ob vhodu doma se nahajajo tri (3) »tehnične ovire« za kolesarje (glej fotografije v prilogi). Gre za izredno težke in ostre jeklene konstrukcije (teža posamezne 10 kg ali več) kvadratne oblike in višine cca 1 meter. Vse tri (3) so bile postavljene pokonci. Ura je bila 10.55. Psička Sia, ki jo je starejša hčerka vodila na primernem pasjem povodcu, je očitno nekaj zavohala (pasji urin ipd.), spremenila smer s trenutne poti proti prvi »tehnični oviri« in šla pod oz. skozi njo. Ker je bila psička pripeta na pasjem povodcu, je z vrvico, na katero je bila pripeta, nežno podrsala po notranji strani »tehnične ovire«, hčerka pa je z napeto vrvico že počepnila, da bi šla za njo oz. pod »tehnično oviro«. V tistem trenutku pa se je zgodila tragedija; »tehnična ovira«, ki sploh ni bila pritrjena oz. fiksirana, je v hipu padla in z ostrim robom okvirja težke jeklene konstrukcije zadela v zatilje glave psičke. Mala psička Sia je v trenutku obležala pod težko jekleno konstrukcijo in se pričela tresti. Zdrobilo ji je hrbtenico in tilnik.

V trenutku in velikem šoku sem skočila do mesta in dvignila težko jekleno konstrukcijo, starejša hčerka pa je izpod nje vzela v svoje naročje svojo psičko Sio, ki se je zgolj nenadzorovano tresla. Svojo prvo psičko, ki jo je tako zelo oboževala in praktično vsak trenutek skrbela zanjo in jo neverjetno čuvala. Slišati je bilo krike groze, neutolažljiv jok in vsesplošni šok. Mlajša hčerka (4 leta) je povsem nepremično in v šoku stala zraven svoje osemletne sestrice in težko poškodovane Sie in v kričanju govorila, da je njeni psički odtrgalo glavo. Psička Sia, stara 4 mesece, ki smo jo imeli zgolj sedem (7) tednov, je v mojem naročju poginila. Ustavil se ji je mali srček, ki je šele dobro začel živeti.

V prilogi prilagam tudi fotografije, izdelane takoj po dogodku, ki mu je bila priča tudi več različnih oseb. Ena izmed njih je takoj tudi poklicala policijo, saj je presodila, da se je zgodila huda tragedija zaradi očitne in velike malomarnosti odgovornih oseb. Policisti so v kratkem prispeli na kraj tragedije (dva mlajša fanta), izdelali kratek formalen zapisnik, omenili, da se lahko oglasimo na Policijsko postajo Kranj po zapisnik, ter odšli.

Mrtvo psičko Sio smo tako v velikem šoku, ob neutolažljivem joku in z veliko bolečino, odnesli nazaj proti domu. Končala je svoje tako zelo kratko življenje na najbolj grozljiv način. Istega dne v popoldanskem času smo odšli skupaj s partnerjem in obema že travmatiziranima hčerkama na Policijsko postajo Kranj, kjer smo želeli pridobiti omenjen in izdelan zapisnik. Policist na sprejemu je bil izredno ošaben in je odgovoril, da zapisnik še ni izdelan, ker imajo preveč drugega tekočega dela, in naj se pripravimo, da ga lahko ne bo še več tednov. Ja, ne gre za napako, več tednov. Kar je neverjeten absurd. Ob tem je namignil tudi, da naj bi po predhodnem posvetu neuradno klasificirali tragedijo kot »dogodek«, in ne kaznivo dejanje zaradi povzročitve splošne nevarnosti. Torej sem prejela namig in hkrati tudi razumela, da bi najraje vse skupaj elegantno pometli pod preprogo. Nato sem izpolnila obrazec za pridobitev osebnih podatkov in odšli smo nazaj na mesto tragedije.

V skrbi, da bi se lahko tragičen dogodek zaradi tako frekventne lokacije otrok ponovil v takšni ali še hujši obliki, smo odšli preverit, ali je npr. policija sporočila ustreznim ustanovam (lastniku Občini Kranj?) glede tragičnega dogodka, da bi lahko v tem času kakorkoli fiksirali nevarne in smrtonosne »tehnične ovire«, smo se okoli 18. ure podali nazaj na mesto tragedije. Temu je sledil velik šok; mesto tragedije ni bilo niti označeno niti zaščiteno. Še huje – nekdo je v tem času ponovno dvignil ležečo »tehnično oviro« na način, kot je bila pred tragedijo. Tako smo z veliko žalostjo ugotovili, da je bilo stanje še vedno povsem nespremenjeno in izredno nevarno za celotno okolico. Vse »tehnične ovire« so bile še vedno povsem prosto gibljive oz. nefiksirane, kot v času tragedije. Torej nevarnost za novo tragedijo je bila enako velika. Zato sva s partnerjem izdelala rekonstrukcijo tega tragičnega dogodka (video vsebina – povezava, dostopna do nedelje, 19. 10. 2025, do 15. ure: https://we.tl/t-HGZXuYnKVk), iz katerega je povsem razvidno, za kako veliko splošno nevarnost gre in kako zelo velike sile so prisotne ob padcu takšne posamezne »tehnične ovire«. Mala psička Sia je bila tako na javnem mestu sredi belega dne in pred očmi mladoletnih otrok dobesedno ubita na najbolj grozljiv način. Naj se vsak posameznik ob ogledu video vsebine (rekonstrukcije) pri sebi vpraša in prepriča, kako bi npr. mimoidoči otrok lahko preživel tako silovit udarec težke jeklene konstrukcije v glavo. Nikakor.

Kasneje istega dne se je doma seveda vsa tragedija začela kazati v vsej širini; neutolažljiv jok obeh hčerk (druga je šoloobvezna), travmatiziranje in podoživljanje tragičnega dogodka, izrazit občutek krivde otrok za smrt njunega najljubšega bitja, za katero sta skrbeli, zbujanje ponoči, zavračanje pogovora, znaki doživljanja velike stiske ipd. Trenutno intenzivno usmerjamo vse moči v psihološko podporo, saj tovrstna travma lahko otroka zaznamuje vse življenje.

Na tej točki se torej povsem upravičeno vprašam: kdo je odgovoren za tovrstno tragedijo, ki se je zgodila na javnem mestu sredi belega dne, na očeh mladoletnih in celo predšolskih otrok? In predvsem, zakaj je do takšnega dogodka prišlo? Ter seveda ali bi prišlo do enakega dogodka ob predpostavki, da bi lastnik oz. upravitelj »tehničnih ovir« zagotavljal primerno vzdrževanje in s tem tudi varnost v neposredni bližini otrok?

1. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi »tehnična ovira« padla sekundo ali dve kasneje na mojo hčerko, ki je bila v času padca že sklonjena in pripravljena, da se takoj za psičko Sio splazi pod njo. Zagotovo bi ji sila padca težke jeklene konstrukcije zdrobila hrbtenico, kar bi povzročilo trajno invalidnost. Ali celo smrt. Bi bil tudi to za policijo zgolj »dogodek«? Gre za eklatantno kaznivo dejanje lastnika »tehničnih ovir« povzročitve hude splošne nevarnosti.

2. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi tovrstna ovira (ali celo več njih, saj so skupaj 3) padla na katerega izmed otrok in povzročila trajne hude okvare ali celo smrt, saj gre za najbolj frekventno točko z otroki v Kranju. V neposredni bližini (zgolj nekaj metrov stran) delujeta dva (2) otroška vrtca ter več otroških igrišč. Dnevno se tam giblje in zadržuje več 100 različnih otrok. Bi bil tudi to za policijo zgolj »dogodek«? Gre za eklatantno kaznivo dejanje lastnika »tehničnih ovir« povzročitve hude nevarnosti.

3. Sprašujem se, kaj bi se zgodilo kateremu izmed mnogih starostnikov, ki se dnevno družijo v namenskih prostorih, in kjer so dotične »tehnične ovire« nameščene zgolj nekaj metrov stran od njihovega glavnega vhoda. Starejši ljudje radi postanejo in se naslonijo na najbližje primerno mesto. Takšen starostnik bi v tem primeru zagotovo hudo padel po tleh skupaj s »tehnično oviro«, in če pa bi takšna »tehnična ovira« padla na starostnika (kar je zelo verjetno), bi mu zaradi teže jeklenega okvirja, zagotovo zdrobila kosti, ud ipd. Bi bil tudi to za policijo zgolj »dogodek«? Gre za eklatantno kaznivo dejanje lastnika »tehničnih ovir« povzročitve hude nevarnosti.

4. Sprašujem se, zakaj smo ostali brez mladega kužka, starega zgolj štiri (4) mesece, sedaj pa se poleg tega soočamo s hudo nematerialno škodo – hudim in dolgoročnim travmatiziranjem obeh mladoletnih otrok.

Ker gre za eklatantno opustitev dolžnega ravnanja in jasne elemente kaznivega dejanja povzročitve širše javne ogroženosti zaradi malomarnosti lastnika »tehničnih ovir«, bomo v ta namen zahtevali jasno in nedvoumno odgovornost za vso nastalo škodo in povzročeno nematerialno škodo, saj se kaj takega NIKOLI NE BI SMELO ZGODITI.

Psičko Sio smo pokopali v torek, 14. oktobra 2025, v popoldanskem času. Staro zgolj štiri (4) mesece. Pred njo bi moralo biti še celo življenje, a ji je bilo žal vzeto zaradi izredne malomarnosti in neodgovornega ravnanja lastnika »tehničnih ovir« na javnem mestu sredi belega dne in na najbolj frekventnem mestu za otroke v mestu Kranj. In za takšno tragedijo morajo odgovorni tudi ustrezno in v najkrajšem možnem času odgovarjati.

V želji, da nam pri tem pomagate, Vas vljudno prosim za delitev žalostne zgodbe v upanju, da bodo odgovorni ustrezno odgovarjali, predvsem pa, da se takšna ali še hujša tragedija ne bi nikoli več ponovila.